Obsedim, obsedim, obsedenec. Po predsobi greš, tvoj korak postaja negotov, tiplješ po steni, da bi našla stikalo in, z njegovo pomočjo, luč, tles, tles, tles, tlak, uspelo ti je, v reži pod vratnim krilom zasveti prometej neugnani, potuhnem se in čakam, ogrožena žival, ljubezen gre v plešasto grlo in misli na dvojno zarobo, čemu ne bi do postmodernosti sveta zavzel kritične distance, deniva, Nastja, moje in najbrž tudi tvoje globoko doživete pozicije 69, takrat so vsi globoko doživljali zamotane položaje devetinšestdeset, globoko doživete devetinšestdesetke iz leta 1969, tisoč devetsto smemo zanemariti. Slišim te, mačka. Slišim, kako zastoče les, ko počasi odškrneš krilo in stopiš v kopalnico, zreš vame, nepremično, nepremična. Takoj uganem, kje si bila, Je bil oče vreden svojega slovesa? Tu sem, Matjaž, užaljena in razočarana orjaška bogomolka, z zornega kota zgodovinske straniščne školjke si videti zelo seksi, Plani name, orjaška bogomolka, ubogi samček sem, zeleni potrebnež z razcepljenimi nožicami, opaziš steklenico in tvoje oči začnejo temneti od jeze in razočaranja, Pezde z razcepljeno osebnostjo si, zasučeš se, odsuneš vrata in izgineš, se čez nekaj sekund vrneš in zabrišeš vame krtačo za čevlje, gledam jo, kako leti proti mojemu čelu, a nimam volje, da bi se premaknil, boleče mi oplazi sence in uho in trešči v kad, se kotali po njej in razgraja kot harlemski pločevinasti boben, zmajem z glavo, zmaješ z glavo, izgineš.