So pa tudi zabavljači, ti spustaši. Jasno, ker so vitezi domišljije. Niso pa vsi rockerji. Nekateri so tudi resni fantje. Sam Hill prav gotovo. Ne govori veliko, drži se bolj zase, tudi pleskavice se loti resno, z idealno črto v mislih. Njegov svinčnik so debele kramparice, njegov kos papirja so gozdna tla. Njegova sled je enostavna kot Matissova risba. Dvaindvajsetletnik, ki je bil glavno odkritje lanske sezone, v letošnji doživlja pravo eksplozijo. Nepremagljiv, tako rekoč. Od petih tekem svetovnega pokala jih je dobil tri, na tistih dveh, na katerih ni zmagal, je imel smolo, ker so se, preden se je zagnal na progo, močno poslabšale vremenske razmere. Premoč je potrdil tudi na svetovnem prvenstvu na Škotskem, vse pa je seveda kronal z zmago v skupnem seštevku. Je prvi po Nicolasu Vouillozu, ki mu je leta 2002 uspelo dobiti svetovno prvenstvo in svetovni pokal. Steve Peat, Cédric Gracia in drugi ga gledajo v hrbet in ga športno trepljajo po ramenih.