Čeprav so iz dunajskih dilerskih krogov na račun Andreasa Goldbergerja medtem prišle neprijetne obtožbe o večjem nakupu kokaina, je težko verjeti, da bi lanski prvi športnik Avstrije padel tako nizko kot Wegas. Ob rednem uživanju mamil bi Goldi - poživiljujočim lastnostim kokaina navkljub - težko ohranjal izredno športno pripravljenost, četudi je v tej sezoni ni kronal z zmagami. O tem priča primer argentinskega nogometaša Diega Maradone, ki po težavah s kokainom nikoli več ni zablestel v nekdanjem sijaju, podobno se je zgodilo tudi z večino odvisnežev iz ameriških poklicnih lig v košarki, hokeju, baseballu in ameriškem nogometu. Ne glede na to Goldbergerjeva zgodba kaže, kako nevaren je lahko uspeh, še posebno, če ga mladi ljudje njegove vrste ne znajo prebaviti. In Goldbergerju se kljub simpatičnemu in sproščenemu videzu očitno ni bilo tako zelo lahko spoprijeti z bremenom slave - kmečkega sina je neumorni menedžer Edi Federer iz preprostih razmer v obliki poželenja vrednega tržnega izdelka izstrelil v orbito splošne popularnosti. Stvar se je (obema) izplačala, a zdi se, da je naposled najvišjo ceno plačal prav Goldberger. Da si je v trenutku, ko mu je bilo dosegljivo (skoraj) vse, privoščil še kokain, je v sodobnem razvitem svetu skoraj logično, čeprav ni nič manj obsojanja vredno.