Biblijska zapoved »Ne pričaj po krivem!«, se je prvotno nanašala na krivo pričanje pred starozaveznim sodiščem. Šlo je za laganje znotraj formalnega okvira sodnega postopka, ki je imel v razmerah »enega in edinega Boga« status božje sodbe. Ker biblijski sodniki niso mogli niti sanjati o sodobnem kriminalističnem postopku in sodnomedicinskih molekularnih metodah, se je njihova božja sodba pogosto opirala zgolj na izjave prič. Jasno, krivo pričanje v takih razmerah lahko pomeni neustrezno sodbo, kar božji avtoriteti dolgoročno ne more biti v prid. Ker je bila človeška priča temelj in hkrati najšibkejši člen božje sodbe, so bile določene drastične kazni za krivo pričanje na sodišču, poleg tega sodnikom ni zadostovala obremenilna izjava ene same priče, ampak je moralo prestopek potrditi več prič. (5 Mz 19,15-21)