Lužin je bil resnično utrujen. Zadnje čase je igral veliko in neredno; zlasti ga je utrujalo slepo šahiranje, precej dobro plačana predstava, ki jo je z veseljem prirejal. V njej je kratko malo užival: ni bilo treba imeti opravka z vidnimi, slišnimi, otipljivimi figurami, katerih umetelna izrezljanost in lesena snovnost sta ga vselej motili, se mu vselej zdeli groba, zemeljska lupina čudovitih, nevidnih šahovskih sil. Pri slepi igri je občutil te raznovrstne sile v njihovi prvobitni čistosti. Takrat ni videl ne goste grive konja ne svetlečih se glav kmetov, temveč je dobro čutil, da je ta ali oni kvadrat, ki si ga je zamislil, v oblasti neke osredotočene sile, tako da mu je premik figure pomenil razelektrenje, udarec strele, in vse šahovsko igrišče je drhtelo od napetosti, ki ji je gospodoval on, s tem da je tu zbiral, tam sproščal električno moč. Tako je igral s petnajstimi, dvajsetimi, tridesetimi nasprotniki in seveda ga je tolikšno število šahovnic utrujalo, ker se je igra pač zavlekla, vendar ta telesna utrujenost ni bila nič v primerjavi z utrujenostjo misli - odkupnino za napetost in blaženost, povezani s samim šahom, ki ga je igral v nezemeljski razsežnosti, z breztelesnimi količinami. Vrh tega je v slepi igri in v zmagah, ki mu jih je dajala, našel neko zadovoljstvo. Zadnja leta na turnirjih namreč ni imel sreče; nekaj nejasnega ga je oviralo, da se ni prebil na prvo mesto. Valentinov je to pravzaprav napovedal že pred leti, malo preden je izginil. "Briljiraj, dokler lahko," je rekel po tistem nepozabnem turnirju v Londonu, prvem po vojni, ko je postal zmagovalec dvajsetletni ruski šahist. "Dokler lahko," je zlobno ponovil Valentinov, "ker čudežnega otroka kmalu ne bo več." In za Valentinova je bilo to zelo pomembno. Z Lužinom se je ukvarjal le, dokler je bil ta fenomen - čuden, malce skažen, a očarljiv pojav, kot krive noge pri jazbečarju. Ves čas skupnega življenja z Lužinom je nepretrgoma uril in razvijal njegovo nadarjenost, ne da bi se za hipec posvetil Lužinu človeku, ki ga je, kakor je bilo videti, prezrl ne le Valentinov, temveč tudi življenje samo. Kot smešnega spačka ga je razkazoval bogatim ljudem, si po njegovi zaslugi pridobival pomembna znanstva, prirejal številne turnirje, in šele ko se mu je prvič zazdelo, da se čudežni otrok preprosto spreminja v mladega šahista, ga je pripeljal v Rusijo nazaj k očetu, potem pa ga kakor nekakšno dragocenost znova odpeljal, ko je videl, da se je vendarle zmotil in da se fenomen lahko obdrži še dve ali tri leta. Ko je potekel tudi ta rok, je dal Lužinu nekaj denarja, kot ga dajo ljubici, ki se je naveličajo, in izginil, še prej pa našel novo razvedrilo v filmski industriji, v tej kakor astrologija skrivnostni dejavnosti, kjer prebirajo rokopise in iščejo zvezde. Valentinov je presedlal med odločne, zgovorne, sleparske naduteže, ki razpravljajo o filozofiji filmskega platna, o okusu množic, o intimnosti pred kamero in pri tem tudi mastno zaslužijo, ter izpadel iz Lužinovega sveta. To je bilo za Lužina olajšanje, tisto čudno olajšanje, ki ga prinese konec nesrečne ljubezni. Na Valentinova se je navezal v trenutku, in sicer še v letih šahovskih turnej po Rusiji, potem pa je bil do njega tak, kakršen je lahko sin do brezbrižnega, izmikajočega se, hladnega očeta, ki mu nikoli ne poveš, kako ga imaš rad. Valentinov se je ukvarjal z njim samo kot s šahistom. Včasih je bil podoben trenerju, ki se vrti okrog atleta in mu z neusmiljeno strogostjo predpisuje določen režim. Tako je Valentinov trdil, da sme šahist kaditi (ker je tako v šahu kakor v kajenju nekaj orientalskega), za nič na svetu pa ne sme piti, zato je med njunim skupnim življenjem v jedilnicah velikih hotelov (med vojno praznih hotelov), v naključnih restavracijah, v švicarskih gostilnah in italijanskih krčmah naročal za mladeniča Lužina izključno mineralno vodo. Izbiral mu je lahko hrano, da bi se mogla misel prosto gibati (mogoče je bilo tudi to v nejasni zvezi z Orientom), vendar je kdove zakaj spodbujal Lužina v njegovi ljubezni do sladkarij. Nazadnje je iznašel svojevrstno teorijo, da je razvoj šahovskega daru pri Lužinu povezan z razvojem spolnega nagona in da je šah poseben izraz tega nagona, zato Lužinu v strahu, da ne bi zapravljal dragocene moči, ko bi po naravni poti sprostil to dobrodejno napetost duše, ni dovoljeval stikov z ženskami in se je veselil njegove deviške zapetosti. V vsem tem je bilo nekaj poniževalnega; ko se je Lužin spominjal teh časov, je začuden opažal, da si z Valentinovom nista izmenjala niti ene prisrčne človeške besede. A ko je tri leta po dokončnem odhodu iz Rusije, ki je postala tako neprijetna, Valentinov izginil, je Lužin občutil praznino, pogrešal podporo, potem pa se je sprijaznil z izgubo, ki ga je doletela, zavzdihnil, se obrnil in se znova zamislil nad šahovnico. Po vojni so se začeli turnirji množiti. Igral je v Manchestru, kjer se je betežnemu angleškemu prvaku po dveh dneh boja posrečilo remizirati, v Amsterdamu, kjer je odločilno partijo izgubil zato, ker je prekoračil določeni čas in je nasprotnik razburjeno kriknil ter udaril po njegovi uri, v Rimu, kjer je Turati zmagovito uporabil svojo znamenito otvoritev, in še v mnogih mestih, ki so bila zanj vsa enaka - hotel, taksi, dvorana v kavarni ali klubu. Ta mesta, te ravne vrste rumenih cestnih svetilk, ki so tekle mimo, mahoma stopile naprej in obkrožile kamnitega konja na trgu, so bila zanj prav taka običajna in odvečna lupina kakor lesene figure in črno-bela šahovnica, zato je to zunanje življenje sprejemal kakor nekaj neogibnega, a popolnoma nezanimivega. Tudi v oblačenju in vsakdanjem življenju je sledil zelo nejasnim nagibom in si ni z ničimer belil glave; poredkoma je menjal perilo, pred spanjem samodejno navijal uro, se bril z isto britvico, dokler ni otopela, se hranil naključno in preprosto in po nekakšni žalostni inerciji naročal k obedu mineralno vodo, od katere ga je nalahno zbadalo v nosu in ščemelo v očesnih kotičkih kakor solze po izginulem Valentinovu. Da je živ, je opazil le poredkoma, ko ga je naduha, to maščevanje obilnega telesa, primorala, da je z odprtimi usti postal na stopnišču, ali ko so ga boleli zobje ali ko je ob pozni uri šahovskih razmišljanj v stegnjeni roki stresal vžigalično škatlico in ni v njej zaropotala niti ena vžigalica, medtem ko se je cigareta, ki kot da mu jo je neopazno potisnil v usta nekdo drug, mahoma povečala in utrdila, mogočna, neusmiljena, neomajna, in se je vse življenje osredotočilo na eno samo željo - kaditi, čeprav je bilo nezavedno pokajenih že bogve koliko cigaret. Sploh je bilo življenje okrog njega tako medlo in je terjalo od njega tako malo truda, da se mu je včasih zdelo, da ga nekdo - skrivnosten, neviden impresarij - še naprej vozi s turnirja na turnir. Vendar so bile včasih tudi čudne ure, sama tihota naokrog, če pa si pogledal na hodnik, so bili pred vsemi vrati čevlji in v ušesih hrup samote. Ko je še živel oče, je Lužin s tesnobo premišljeval o njegovem prihodu v Berlin, o tem, da bi ga bilo treba obiskati, mu pomagati, se z njim pogovarjati; in ta navidez živahni starec v pletenem telovniku, ki ga je nerodno trepljal po rami, se mu je zdel neznosen kakor sramoten spomin, ki se ga poskušaš otresti, medtem ko se mrščiš in mrmraš skozi zobe. Iz Pariza ni prišel na očetov pogreb, ker se je bolj kot vsega bal mrličev, krst, vencev in odgovornosti v zvezi z vsem tem; pač pa je prišel malo pozneje ter se odpravil na pokopališče, v dežju se je nekaj časa prestopal med grobovi v galošah, obteženih z blatom, a očetovega groba ni našel, zagledal za drevesi človeka, najbrž čuvaja, vendar mu neka čudna lenoba in plašnost nista dali, da bi povprašal; privihal si je ovratnik in se počasi odpravil po nezazidanem zemljišču k taksiju, ki ga je čakal. Očetova smrt njegovega dela ni ustavila. Na berlinski turnir se je pripravljal s trdnim namenom, da najde najboljšo obrambo proti zapleteni otvoritvi Italijana Turatija, najhujšega nasprotnika med vsemi udeleženci turnirja. Ta igralec, zastopnik nove šahovske šole, je začenjal igro s stranskimi napadi in s kmeti ni zasedel sredine šahovnice, temveč je karseda nevarno deloval na središče z bokov. Preziral je smotrno udobje rokade in iskal najbolj nepričakovane, na moč čudne kombinacije. Lužin je z njim nekoč že igral in izgubil, ta poraz mu je bil še zlasti zoprn zato, ker mu je bil Turati po svojem temperamentu, načinu igre in nagnjenju k fantastični dislokaciji zelo podoben, le da je šel dlje. Lužinova igra, ki je v njegovi zgodnji mladosti tolikanj presenečala poznavalce z neverjetno drznostjo in z omalovaževanjem menda temeljnih šahovskih pravil, se je zdaj zdela glede na Turatijev bleščeči ekstremizem malce staromodna. Lužin se je znašel v položaju, v kakršnem je slikar, ki na začetku svojega ustvarjanja uporabi nov način slikanja in začasno preseneti z izvirnostjo prijemov, nato pa mahoma opazi, da so se okrog njega zgodile spremembe in da so ga drugi, ki so se vzeli od kdove kod, prehiteli v prijemih, v katerih je bil še pred kratkim prvi. Tedaj se čuti okradenega, v pogumnežih, ki so ga pustili za sabo, vidi samo nehvaležne posnemovalce in le poredko dojame, da mora pripisati krivdo edino sebi, ker je obtičal v svojem slikanju, ki je bilo nekoč res novo, a potem ni napredovalo.