Za izdelavo osnovnega modela Sare je Ed porabil slaba dva meseca in zaenkrat pri tem ni imel kakšnih večjih težav. Sara je bila visoka poldrugi meter, imela je nesorazmerno dolge roke in nekoliko krive noge. Njena koža je bila iz specialne plastike, ki je bila na moč podobna poraščeni opičji koži. Pri Sari je lahko Ed namesto vseh kovinskih delov prvič uporabil diflon, pravkar razvito tehnološko novost. To je bila izredno trda, a obenem dovolj prožna umetna masa, ki je Sari omogočala, da se je premikala skoraj neslišno, in na to dejstvo je bil Ed zelo ponosen. Najnovejši dosežki na področju miniaturizacije so Edu omogočili, da je na sorazmerno omejen prostor Sarine notranjosti stlačil veliko funkcionalno nujnih delov in jih razporedil tako, da je bila Sara sorazmerno votla, zato pa tudi relativno lahka, kar je bil pogoj za njeno gibčnost. Kot pri vseh androidnih robotih je bilo tudi Sarino teme mogoče odpreti z navadnim izvijačem, tako da so bili vitalni elementi dostopni za morebitna popravila in uravnavanje funkcioniranja.