Prejšnji ponedeljek se je v Zagrebu nakopičila vsa novejša hrvaška zgodovina. Tja je prišla njena katalizatorica haaška tožilka Carla del Ponte. Njen prihod se je pokril z deveto obletnico mednarodnega priznanja Hrvaške, za katero je pomemben tudi sam Milo Djukanović. Če ne bi bilo napada na Dubrovnik, bi si Hrvaška teže pridobila priznanje. Tisti dan, 15. januar, so Franjo Gregurić in člani njegove vlade demokratične enotnosti izkoristili za to, da so se spomnili časov svoje takratne vladavine v Tuđmanovi senci, od avgusta 1991 do avgusta 1992. K sebi so povabili tudi vse nekdanje hrvaške premiere, vendar sedanjega hrvaškega predsednika in prvega hrvaškega premiera Stipeta Mesića ni bilo. Na srečanju razžaloščenih premierov in ministrov pa ni šlo samo za spomine, šlo je tudi za sporočilo, da člani takratne vlade niso krivi za zločine, ki so jih takrat zagrešili Hrvati. Na drugi strani pa mnogi, kot je odvetnik žrtev Slobodan Budak, zatrjujejo, da so nekateri člani takratne vlade vedeli za množične pomore Srbov v Gospiću, da pa niso nič storili, da bi jih preprečili. Tudi to je bil zadosten razlog za strah, še posebno zato, ker so pričakovali, da bo Carla del Ponte v Zagreb prišla z obtožnicami za vojne zločine. Med obtoženci naj bi bila po ugibanjih in tudi po podatkih dobro obveščenih krogov tudi imena članov takratne vlade.