Sicer pa se razmere počasi vendarle umirjajo. Ko to pišem, so se protestniki začeli umikati z letališča, ki ga je pred tem obiskal tajski kralj. Vlada je odstopila – a se pripravlja na ponoven prevzem oblasti, zato utegnejo razmere v državi ostati negotove. A karkoli se bo že zgodilo – škode in turistov, ki so obtičali na Tajskem, je toliko, da bo vsaj še en mesec v Bangkoku zelo huda gneča. Zato moram v miru razmisliti o možnostih, ki jih imam, da nekako (nekoč) vendarle pridem do doma. V službi so razumevajoči, poleg tega pa lahko, kot vidite, delam tudi od tod. Tudi prijatelji si bodo najbrž kar nekoliko oddahnili zdaj, ko me ni. Srečo imam, da je agencija, v kateri sem kupila vozovnico, zelo profesionalna in pripravljena pomagati – kot tudi letalski prevoznik, s katerim letim. Edino, kar mi ob vsem tem zbuja občutek nelagodja, je, da se našemu zunanjemu ministrstvu ne zdi vredno odgovoriti na elektronsko pošto, ki sem mu jo poslala pred tremi dnevi. Pa ga nisem vprašala čisto nič drugega kot to, ali Slovenci potrebujemo vizum za katero od okoliških držav! Večina državljanov drugih držav je svojim ambasadam ali predstavnikom vlad panično pisala že takoj, ko se je začela kriza. Odgovore so prejeli najpozneje v nekaj urah. Naše ministrstvo pa se dela, kot da nas ni! Najbrž so uradniki prepričani, da smo sami krivi za težave, ki jih imamo, kaj pa hodimo na dopust po tako čudnih državah. Če bo šlo še nekaj časa tako naprej, bo šel ves svet dobesedno v tri božje Azije. Nekateri smo tam že zdaj.