Komaj 14-letno Fatimo Buto, ki je ob umoru očeta slišala strele, je ta dogodek, kot sama pravi, povsem spremenil. Po koncu študija na znani ameriški univerzi Columbia in potem še v Veliki Britaniji je začela delati kot novinarka za neki pomemben pakistanski časopis v angleščini in je ves čas kritizirala svojo teto, tudi tedaj, ko je Benazir Buto skoraj umrla v oktobrskem atentatu ob vrnitvi iz izgnanstva in ko je umrlo 130 njenih pristašev. Nečakinja je trdila, da je nekdanja premierka kriva za smrt teh ljudi, ker je sredi množice omogočila morijo samomorilskega napadalca. Šele po tetini smrti je začela drugače razmišljati in je družino pozvala, naj se združi. Nasprotovala je tako predlogu, da bi na čelo stranke, ki jo je ustanovil njen leta 1979 na vislicah umrli ded Ali Buto, stopil sin pokojne. Zavrnila pa je tudi, da bi sama vodila stranko, saj se ne čuti dovolj sposobne za ta položaj. Navedla pa je še neki drug, načelni razlog. Stranka kot družinsko podjetje