Socialna filozofinja Hannah Arendt je v šestdesetih letih prisostvovala sojenju nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, ki je bil kriv za pomor milijonov Židov. Bil je glavni organizator transportov v koncentracijska taborišča. Slovel je po tem, da je svoje delo opravljal brezhibno. Po vojni mu je uspelo pobegniti v Argentino. Tam je z družino živel do šestdesetih let, ko so ga Izraelci ugrabili, mu sodili in ga na koncu usmrtili. Arendtova je opisala Eichmanna kot povprečnega, običajnega, neagresivnega birokrata, ki je samega sebe videl le kot neznatno kolesce v velikem stroju. Pregledali so ga različni psihiatri in podali mnenje, da je mentalno popolnoma zdrav in da so njegovi medosebni odnosi normalni. Napisala je knjigo o Eichmannu s podnaslovom Poročilo o banalnosti zla . Zaključila je, da je bila večina »psihopatskih pošasti« v t. i. tretjem rajhu le navadnih ljudi, ki so sledili ukazom nadrejenih, in da lahko v specifičnih okoliščinah celo najbolj običajen, socializiran, spodoben človek postane kriminalec. Te trditve so seveda naletele na buren odziv, saj je varneje verjeti, da grozljive zločine počnejo grozljivi ljudje. Odprl se je problem poslušnosti do avtoritet.