S tribunalom v Haagu ni nihče zadovoljen, ker še vedno ni začel soditi najbolj zloglasnim zločincem, kot sta Mladić in Karadžić, in ni naredil še nič spektakularnega. Toda podrobnejša analiza bi pokazala, da gre za »stroj«, ki melje dolgoročno, ne oziraje se na trenutne medijske učinke, predvsem pa se ga vse bolj bojijo v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu; vsi imajo hude grehe na vesti. Do konca leta 1996 so v Haagu vložili obtožnice proti 74 osebam, zdaj pa je to število seveda že bistveno večje, pri čemer vse vpletene bega predvsem t. i. tajni seznam sodišča: nihče, ki se je bil kakorkoli pregrešil glede na mednarodnopravne norme človekovih pravic, ne more mirno spati. Celo hrvaški predsednik ne more vedeti, ali bo nekega dne »povabljen pričati«, in vsekakor je Haag nekakšna nočna mora hrvaške politike. V Zagrebu so bili prisiljeni sprejeti celo ustavni zakon, ki ureja izročanje domnevnih zločincev haaškemu sodišču, v Beogradu pa se za zdaj še trdno oklepajo ustavnega načela, da državljanov ZR Jugoslavije ni mogoče izročati tujim sodiščem. Mimogrede: V Haagu zahtevajo od Miloševića predvsem oficirje Mrkšića, Radića in Šljivančanina, domnevno krive za pokole po zavzetju Vukovarja, pa seveda Milana Martića, ki je zapovedal raketiranje Zagreba in zdaj živi v Srbiji. Miloševićev »ponos« ni poceni: od leta 1995 do konca lanskega leta je nacionalni dohodek ZRJ zaradi sankcij padel z 19,6 na 12,5 milijarde dolarjev; dohodek na prebivalca se je z 2.000 dolarjev zmanjšal na manj kot 1.200.