Gospod Mohamed Abdul, 50, je brez službe od aprila 2003, ko so koalicijske sile zrušile režim Sadama Huseina. Svojih osem otrok preživlja s priložnostnimi deli (gradbena popravila po spopadih, op. p.) in ob pomoči najstarejšega sina, ki na uličnem štantu prodaja sladkarije. Možakar razbrazdanih rok nam pove, da se spopadi med šiiti in suniti stopnjujejo. Da na ulicah njegove soseske nemudoma, ko odidejo ameriški vojaki, zavlada sektaška vojna. Mohamed Abdul razburjeno pripoveduje: »Američani so razbili sunitske milice in tako omogočili šiitom, da zavladajo v večjem delu Bagdada. Tudi v naši četrti, ki je bila nekoč razmeroma mešana. Suniti se sedaj zaradi groženj, pobojev in bombardiranj množično izseljujemo. Nihče nas ne ščiti. Bojim se, da bomo kmalu izginili. Najbolj se bojimo iraške vojske in policije … To ni iraška vojska, ampak šiitska, saj sem na lastne oči večkrat videl, kako pomagajo šiitskim milicam, ki ponoči vladajo v naši soseski, preganjajo ljudi in sem vodijo svoje. Streljajo, kradejo, pretepajo … Poglejte, na tiste hiše tam zgoraj so obesili svoje zastave.« Gospod Abdul pred ameriškimi vojaki, po njegovem so ravno Združene države krive za iraški pekel, ne skriva mržnje. Jezno poviša glas. »Zakaj smo suniti krivi za vse? Zakaj nas ne ščitite? Tu smo vedno živeli v miru in prijateljstvu, v zadnjih mesecih pa so ameriški in iraški vojaki ter šiitske milice ubili ali odpeljali veliko nedolžnih ljudi. Tistim, ki so res krivi za nasilje, se ni zgodilo nič, ker so še pravočasno pobegnili,« nadaljuje Mohamed Abdul. »Kriminalci vedno vedo, kdaj bo prišla policija, saj imajo vsepovsod svoje zveze. Vedno so opozorjeni. Vedno vedo, kaj se bo zgodilo.« Abdulov sosed Ahmad Husein, 21, se nam približa počasi. Boji se, da ga bodo Američani odpeljali. Podobno, pove, kot so odpeljali že veliko njegovih prijateljev in vrstnikov. Opozori me, naj se umaknem z odprtega dela ulice. »Streljajo z vseh strani. Tu nikoli nismo varni. Veliko ljudi je bilo ubitih. Nehali smo šteti.« V soseski niti ena hiša ni cela.