Nisem še slišala otroka, ki bi vrstniku, ki mu pripoveduje o boleči izkušnji, rekel: "Odpusti!" Otroci si med seboj pomagajo tudi tako, da − vsaj v domišljiji, če že ne zares − kaznujejo tistega, ki je povzročil bolečino. Zagotovo smo že videli majhnega otroka, ki mami jezno zabrusi "Glda mamica!" ali jo celo poskusi udariti (v primeru, da je bil že kdaj kaznovan z udarcem). Mama ali okolica se zgroženo odzove: "Tako ne smeš govoriti!/Mame ne smeš udariti!" (ne smeš se maščevati). Zagotovo smo bili že priča dogodku na otroškem igrišču, ko otrok vzame igračo drugemu otroku. Oškodovani otrok jo najprej skuša vzeti nazaj, če mu to ne uspe, pa si prizadeva, da bi jo vzel kakemu drugemu otroku (s tem hoče nadomestiti izgubo). Če mu ne uspe niti to, plane v užaljen in jezen jok. Seveda ga znova podučimo, da drugim ne sme jemati njihovih stvari. Izgubljeno igračo poskušamo nadomestiti (jo dobiti nazaj ali kako drugače) in s tem potolažiti prizadetega otroka. Včasih to celo pospremimo z vzgojnim naukom: "Nauči se paziti na svoje stvari!" Igrače pa ne nadomestimo, ne glede na to, ali je bil otrok res kriv za izgubo.