Po zelo abstraktnem in duhovno obarvanem Steshigawari sem si naslednji dan ogledala nov srbski film režiserja Srđana Dragojevića Lepo selo lepo gori (Lepa vas lepo gori). Osnovna zgodba, o prijateljstvu med dvema fantoma, kasneje že moškima, se prepleta z nekakšnimi prebliski iz njunega otroštva, ki spominjajo na mnoga otroštva. Toda nič ni naključno, predvsem ne tako zelo vsakdanji dogodki in besede, vsaka podrobnost se zrcali v prihodnosti. Zgodba je pravzaprav gledana in prikazovana po koncu vojne, ko eden izmed obeh prijateljev leži v bolnišnici, na tujem ozemlju v Beogradu. Skozi sočni humor so pripovedovane in primerno emotivno doživljane majhne vsakdanje slike resnice minule vojne. Prikazuje obe strani, tako med ognjenim divjanjem kot pri veselicah. Sporočilo, ki se nevsiljivo izlušči na koncu, pravi, da je pravzaprav vsak kriv in odgovoren za to, kar se je in se še bo zgodilo v procesu razpadanja nekdanje Jugoslavije, dežele, ki je ni več in kateri je film tudi posvečen. Film je pripovedovan v maniri, ki vse dogodke logično osmisli in vse drobce poveže v ciklično celoto. Skozi smeh nas brca v glavo.