Za betonskim zidom pa je zapor, v katerega so zaprli voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Tri kilometre nazaj je Churchillov trg, kjer je mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo, kjer bo v petek Karadžić povedal, ali je kriv ali nedolžen. Zapor v Scheveningenu je stara institucija. Nacisti so imeli med drugo svetovno vojno v njem zaprte pripadnike nizozemskega partizanskega odporniškega gibanja, potem pa so v njem končali tudi sami, preden so jih prepeljali v Nürnberg. Slabo uro vožnje proti vzhodu je meja med Nizozemsko in Nemčijo. Razen table z rumenimi zvezdicami in spremembe jezika nič ne govori o tem, da si prestopil državno mejo. Tako je od Haaga do Ljubljane. Od nekoliko sivega Atlantskega oceana do Jadrana teče dolga evropska pokrajina bolj ali manj sinhroniziranih institucij in enotnih vrednot. Tudi sodišče v Haagu je evropska institucija, čeprav jo je ustanovil varnostni svet Združenih narodov in je bil njen prvi tožilec iz Južne Afrike. Predsednik sodišča Fausto Pocar je na vprašanje, zakaj je bilo prvič po Nürnbergu ustanovljeno posebno sodišče za vojne zločince, odgovoril brez pomislekov. »Zato, ker so se vojna grozodejstva zgodila v Evropi.« Podobne reči so se desetletja dogajale v Afriki in Aziji. Deležne so bile obsojanja, zgroženosti in humanitarne pomoči, ne pa tudi sodišča, ki bi preganjalo storilce. Jugoslovanske vojne so bile evropska zgodba, zato so na ozemlju Evrope postavili institucijo, ki naj bi poplačala vse račune in nadomestila oboroženo intervencijo.