Tako je že leta 2000 predlagal, da bi na grajskem hribu uredili tudi kompleks Orlovega vrha, kjer bi postavili osarij – kostnico. »Kamorkoli dandanes stopiš po slovenski zemlji, kamorkoli zakoplje kramp ali lopata, povsod utegnejo privreti na dan človeški ostanki, katerih stanje in druge okoliščine glasno kričijo, da z njimi niti v času smrti niti pozneje niso ravnali na način, ki ga tisočletna zgodovina dežele in njenega ljudstva jasno izpričuje. Večina krajev je zaznamovanih, precej se ve o storilcih, tudi mnogo žrtev je kljub petim desetletjem zamolčevanja znanih, vsa resnica pa zagotovo ne bo prišla nikoli na dan. Edino kar neprestano neizprosno trka na civilizacijsko vest ljudi, so ostanki, razmetani po deželi. To je najmanj nedostojno. Krivi ali nedolžni, njihovi ostanki sodijo na posvečen prostor. Sredi glavnega mesta države bi lahko na prostoru, kjer je nekdaj že bilo pokopališče, postavili razsežnosti naše tragedije primerno veliko kostnico, kamor bi sproti shranjevali človeške ostanke, na katere bi naleteli ali bi jih z načrtnim iskanjem zbrali. Posmrtne ostanke ljudi, ki so kakorkoli izgubili življenje na ozemlju naše države, pa nimajo svojega groba ali jim ni mogoče določiti imena. Našli bi svoj mir, kraj svojega večnega počitka. Brez političnih predznakov. Le kot spomenik vsem brez groba. Enako rimskemu vojščaku, ki je obležal, ranjenemu partizanu, ki se je pred nemško in belogardistično ofenzivo zavlekel v podzemno jamo in tam umrl, belogardistu, ki so ga takoj po vojni ubili in vrgli v podzemno jamo. Enostavno, spomenik miru po smrti. Mrtvih in tudi živih,« predlaga Lenarčič.