»Za klanje ne smem ničesar zaračunati. Če pa sami kaj namenite ...« je govoril Mujo in krilil z rokami, da je Fatimi šele v drugem ali morda celo v tretjem poskusu vendarle uspelo vanje stisniti bankovec. »Pa vzemi, človek! Nisi dolžan zastonj hoditi k hiši,« je pribila in mu postregla s kavo. In medtem ko je Sulejman na dvorišču razkosaval ovna, je Mujo sedel in govoril. Vsak drugi stavek je začel z besedami: »Spominjam se časov ... « Obujal je spomine na leta, ko so si ljudje za praznik vzeli čas drug za drugega, ko so bili med seboj veliko bolj strpni, prijazni in pozorni. »Prav imaš! Ura je že več kot poldne, pa razen tebe k hiši še ni bilo žive duše. Idris in Husein sta ostala v Sloveniji, za druge ne vem, ali sploh pridejo. Čestitke že dežujejo, a po telefonu. Že od jutra prihajajo sms-sporočila. Pa saj nam bodo pregoreli telefoni,« je bila razočarana mama Fatima, ki je za obiske napekla pet vrst peciva.