Okoli nje so se zgrnila nizka, svetlo modra bitjeca. Sredi glave so imela eno samo oko. S tem očesom so sicer prijazno in zvedavo opazovala Enjo, toda ona se jih je neznansko ustrašila. Zatekla se je pod eno izmed velikih kovinskih škatel na kolesih in se tresla. Neznanih bitij je bilo v sobi veliko in podobna so bila morskim vetrnicam, obrnjenim na glavo. Najhuje od vsega pa je bilo, da so modra bitjeca ves čas nekaj nerazumljivo govorila, se pomikala po prostoru in krilila z rokami. Najbrž so se tako sporazumevala, a takole hitro premikanje je v Enjinem svetu znak za preplah. In Enja se je bala. Bala se je za svoje mlado opičje življenje. Modrih bitjec v sobi je bilo veliko, ona pa je bila povsem sama in nemočna. Bitja so se potem za hip nekam umaknila. Vrnila pa so se s hrano za Enjo. Pod jekleno skrivališče so ji ponujala kose dišečega ananasa, kokosovega oreha in še nekaj rumenega. Enja je najprej vse zavračala, potem pa ji je rumena snov neznansko zadišala. Lačna je bila že od sinoči, toda bala se je neznanih bitij.