Bojim se, da bo to postala praksa tudi v volilnih obdobjih, kot je to s svojim telefonskim glasom »v živo« nakazal letos kandidat Erjavec, ki pa je ostal še naprej otročji in se jokal za svojim želenim ministrstvom. Veliko bolj kot poročanje o sestavljanju nove slovenske vlade v naših medijih se rad spominjam nočnega spremljanja rezultatov ameriških volitev po različnih tujih TV postajah. Novinarji CNN so kričali v mikrofone in krilili z rokami (po njih se, očitno, zgledujejo novinarji naše komercialne televizije, ki se derejo, da se jih sam bog usmili, ko komentirajo kakšen (ne)pomemben dogodek s terena), novinarji BBC so poročali umirjeno z angleško eleganco in hladnokrvnostjo, z istega kraja, od koder so ameriški kričali, na francoski televiziji so vse opremljali s poglobljenimi, umirjenimi komentarji. Od naših komentatorjev mi je bilo najbolj všeč mnenje nestorja slovenskega novinarstva Gustinčiča, ki pravi, da je volilni boj v ZDA vedno individualna zadeva, zato je vsak premagani kandidat sposoben takoj čestitati zmagovalcu in priznati voljo ljudstva, brez zamer in nadaljnjih zmerjanj. Upam, da bom takšne pokončne pozdrave poražencev kdaj dočakal tudi v naši preljubi Sloveniji in na občinskih volitvah v našem Celju.