Anica se je bala, da bo štorkljica poginila, še preden bo prišla pomoč. Kazala ni namreč nikakršne volje so življenja in venomer je glavico polegala v košaro, ki ji jo je Jakličeva namenila za njen drugi dom. A ko jo je naslednji dan prinesla na balkon, od koder je videti gnezdo, je štorkljica nenadoma oživela. Začela se je oglašati, kriliti s perutmi in požirati velike kose različne hrane. In če je Anica v tistem trenutku še mislila, da bi jo vzredila, dokler ne bi odletela na jug, je čez dva dni že spremenila mnenje. Štorkljica je bila namreč že tako korajžna, da bi s hrano, ki ji jo je ponujala, najraje pojedla tudi njene prste.