Dvanajstega decembra bo Svetloba v žitu doživela gala koncert v Slovenski filharmoniji, z ritem sekcijo Mar Django Quarteta, z Moskovskim simfoničnim orkestrom pod taktirko dirigenta Konstantina Krimeca, legendo ruske klasične in filmske scene (med drugim je posnel čez štiristo filmov, dvanajst za BBC); v skladu s prednovoletnim vzdušjem bo v svojo avtorsko glasbo vključil še 5. simfonijo Čajkovskega. Očitno mora biti glasbenik hkrati zelo ambiciozen in dober menedžer, kako bi sicer izpeljal zamisel, da v Ljubljano pripelje cel Moskovski simfonični orkester? »Če hočeš kdaj uresničiti sanje in postaviti na oder takšen koncert, potem moraš za to z glavo skozi zid. Saj ne gre več zate, temveč za glasbo, ki te obseda, in ki mora ven«. Za katero najbrž potrebuješ konkreten finančni vložek, namignem. »V Sloveniji so pač določeni ljudje, ki cenijo to, kar delam, brez njih projekta seveda ne bi nikoli izpeljal. O imenih pa ne bova.« Dve tretjine proračuna za ploščo je financiral iz svojega žepa, zato je še vedno podnajemnik, pomežikne. »Vseeno mi je. Lahko prodam celo svojo kri, samo da uresničim to, kar imam v glavi. In doslej sem uresničil še čisto vse.« Govori s široko razprtimi očmi, s čudnim žarom, ki ga pri Slovencu redko srečaš, njegove dlani krilijo po zraku in se čutno dotikajo stvari, skodelice s kapučinom, kozarca vode, kot bi iskale inštrument. »V glasbi je tako kot pri vseh stvareh. Energija je tista, ki ustvari presežek. Dobrih obrtnikov je kolikor hočeš,« pravi. »Za glasbo, ki jo ljubim in ki jo hočem delati, tehnika ne zadostuje. Zato bo koncert v Filharmoniji nekaj najlepšega, kar sem kdaj ustvaril - pravljica, simfonija. To ni samo klasika, je nekakšen koktejl klasike, filmske glasbe, šansona, gipsy swinga, tanga in še marsičesa. Nekaj, kar sem si vedno želel narediti,« razlaga z nalezljivo evforijo in s prsti večkrat nezavedno gre skozi lase. »In simfoniki ... nažigajo kot nori!« Morda njegov glasbeni svet še najbolje opiše Milan Dekleva, ki pravi, da »za Vitalija Osmačka, vse, kar je, poje: zrelo žito ukrajinskih polj, breze v tundri, pena na robovih karibskih valov, meglice nad barjem, zlizani parket pristaniških plesišč v Buenos Airesu ali kristalna tišina nad alpskimi vršaki«. Poetično, že res, a ne nazadnje je z njim in z njegovo glasbo preživel zadnjih nekaj mesecev.