Kar je potem od "mladih" mariborskih bojev za demokracijo ostalo, je bil samo še radio Marš. Celo v primeru, ko o njem nismo mogli reči nič pametnega, smo se ob njegovi zgodbi lahko zmeraj nasmehnili: bil je več kot zgolj študentski radio. Radio Marš je bil simbolna točka odpora proti trdorokcem, ki so tako radi ljudem kratili veselje do življenja in mišljenja. Kdor pozna vsaj nekaj upov, ki jih je negovala mestna civilna gverila, ki mu je vsemu in vsem navkljub krčila institucionalno pot, mora biti danes po pravici potrt: to, da bi študentski radio ugonobila univerza, je pač bolj resnično od resničnosti. Simptomatično: v komunističnem režimu mariborski študentski radio zaradi zakona in reda ni smel nastati, v novem pa zaradi zakona in reda ni smel obstati. In morda za tiste, ki bi ta simptom radi odpravili z nakladanjem o pravni kulturi in legalizmu, ki da ga univerza mora negovati, na tem mestu ni odveč opomba, da siceršnje univerzitetno čaščenje zakonitosti ta čas na najhujši možni način razkriva škandal s kitajskimi študenti.