Demokratično odločanje, v katerem je pač večina tista, ki odloči, in manjšina tista, ki hočeš nočeš mora spoštovati te odločitve, mora že v svojem izhodišču vsebovati omejitve, ki preprečujejo tej opevani večini kratiti svoboščine oz. pravice, zlasti »človekove pravice« pripadnikov manjšine. Tako, recimo, večinsko »javno mnenje« o zadevah, kakršno je vprašanje »izbrisanih« skoraj 20 tisoč ljudi, sploh ne more biti merodajno. Javno mnenje, četudi izraža mnenje večine, namreč ne krati le svoboščin in pravic enega, ampak kar velike množice posameznikov in večina, kakršna koli že je, preprosto nima pravice odločati o tem. Podobno velja tudi za pravico žensk do razpolaganja s svojim telesom, vključno z odločitvijo posameznice do uporabe dosežkov sodobne medicine, kakršen je npr. umetna oploditev. Ne glede na to, ali je bila odločitev o tem vprašanju sprejeta z referendumom (kot eno »načelno« najbolj demokratičnih oblik sprejemanja odločitev) ali kako drugače: pri tej zadevi je šlo za poseganje v osebno svobodo posameznic, ki z uveljavljanjem te svoje svobode nikakor ne bi ne ogrožale ne kratile svobode kogar koli drugega.