Če ima Rifkin prav, nas dejstvo, da bodo kmetje pri nas itak lahko sejali le en Monsantov produkt, ne bi smelo tolažiti, ker je prav to tisto, za kar Monsantu gre. Glede omenjenega zakona, se lahko sicer strinjamo z njegovimi zagovorniki, da je izjemno restriktiven. Lahko bi rekli, da odpira vrata za gensko spremenjene rastline na način, da jih zapira. Toda, če privzamemo, da so Rifkinova opozorila resnična, nam zakonodajna kolobocija vseeno pusti grenak priokus – državljani bi si utegnili (ob dejstvu, da je bil mogoč tudi moratorij) od izvoljenih poslancev želeli bolj načelno držo. Stvar je namreč v tem, da GSO ne bo tako nerazumno in nemogoče posejati, kot meni zakon. A pustimo to. Bistvo je v tem, da bi morali organizacijam, ki dokazano kratijo svoboščine po vsem svetu, reči NE že na načelni ravni. Strokovna razprava, ali sejati GSO ali ne, če jih proizvaja organizacija, ki v imenu dobička tepta človeške pravice, je smiselna le kot scenarij filma Monty Pytonov. Kar moramo v nadaljevanju pojasniti, je potemtakem, zakaj bi bil moratorij, ki bi začasno odložil sprejem takšnega zakona, trenutno ustreznejša rešitev. Pri tem se, kot rečeno, ne bomo ukvarjali z vprašanjem, ali so GSO škodljivi ali ne, temveč zgolj s političnimi vidiki sejanja teh organizmov. Pri tem seveda privzemamo, da so opozorila Rifkina in številnih drugih aktivistov po vsem svetu resnična in ne le prazno blebetanje. Če je to resnica in če z dovoljevanjem sejanja gensko spremenjenih rastlin zares odpiramo vrata multinacionalkam (Monsantu), ki na vseh področjih svojega delovanja uniformirajo stvarnost, s tem sebi in zanamcem v resnici ne povečujemo, temveč zmanjšujemo možnost izbire. Z zmanjševanjem izbire (dosedanje ravni svobode) pa kršimo nekatere bistvene človekove pravice. Na primer, 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je leta 1966 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, pravi takole: »1. Države pogodbenice tega Pak-