Da nam ne bi misel na jagnjetino še naprej kratila sna, da se ne bi zbujali nepotešeni, čudnega okusa v ustih in samo z enim (rebrom) pred očmi, smo se odzvali na namig Konzumove ljubljanske izvidnice in odšli pogledat k Uni, za moščansko štreko. Po poročilu naših vohunov naj bi bila ta etnična gostilna, odkoder smo se prenekaterič odplazili tako blaženih kot razdraženih fac, ravno zdaj nekje proti vrhu s padci in vzponi zaznamovane kulinarične sinusoide, tudi zahvaljujoč sezonski peki povsem nedolžnih janjcev. Pa poglejmo. Una se za časa naše odsotnosti ni bogvekako spremenila, na srečo v tem letnem času poleg nerodno opremljene notranjosti - kje so ofucane sobe, maršalova slika in gramofon z narodnjaki nekdanjega Gurmana v Trnovem! - streže tudi v s popoldanskim soncem obsijanem vrtu, v zakup pa je treba vzeti tudi priganjaški ritem strežbe, kak madež ali odkrušek na krožniku, hecne vinske kozarce in prek zvočnikov pumpajoči podentehno Radia Salomon. Trpaj! Ker smo imeli srečo in smo se tovrstni folklori vdajali v družbi avtohtonega, z bosensko kuhalnico vzgojenega jedca, smo z velikim spoštovanjem zrli v kepice tu bojda redkega, mladega kajmaka, ki nima nič skupnega z izmišljotinami slovenskih sirarskih zadrug, in hlastali po nežnem kozjem siru ter alpsko, nesramno nabuhlih lepinjah. Po neizraziti begovi čorbi, v kateri je kljub vsemu plavalo nekaj zanjo značilnih bamij, in piti zeljanici, za katero niti strokovnjak ni mogel dognati, ali je zložena iz doma narejenega testa, jufke, vsi pa, da bi ji bilo svetovati špinačno kuro, je morala Una razkriti karte. In, s solidnim, a ne ravno sanjskim jagnječjim obrebrjem, dimljenimi vješalicami, pikantnimi klobasicami in s slanino ter sirom oplemenitenimi "pikantnimi mesnimi kroglicami", ki se jim v svinjeljubnih pokrajinah menda reče leskovački uštipci, je razkrila, da se nahaja nekje pri sredi čevapčičarske sinusoide uspeha. Vriskali nismo, jokali tudi ne, čeprav se nam je storilo inako pri upoštevanja vredni, osvežilni novosti, lukmiri, ali kakor ji tudi rečejo, satrici, v kisli smetani plavajočih režnjih mlade čebule, po kateri se lahko celo pogovarjaš z ljudmi, ne da bi jih takojci usmrtil z zadahom. Baklava je bila vsekakor mišljena kot zagotovilo, da ima beli sladkor še vedno častno mesto v etničnem slaščičarstvu, medtem ko smo bili s tufahijo zadovoljnejši kot navadno. Tokratni obisk Une je Ilovarjev krožek potrdil v prepričanju, da bo do navezave tvornejših diplomatskih stikov z državami bivše ječe južnoslovanskih narodov, do kake ljubezni vredne aščinice, čevapdžinice ali magari buregdžinice, preteklo še veliko Savinih voda, predvsem pa premisleka, kako je tudi na še tako enostavno žar&raženj različico balkanskega izročila vplivalo bivanje izven meja domovine. O tem, koliko vlage (še) vsebujejo pritlikave cigare Partagas, ki jih Una nudi zraven turške kave, kafe ali kahve, pa naj razmišlja kubanski konzul.