Danes sem razmišljala o nečem povsem neoprijemljivem: nobenih medkulturnih stikov nimamo. Ne mislim na slovensko-italijanske odnose, pač pa na resnično širši stik z vsemi realnostmi, ki sestavljajo družbo, v kateri živimo. Tudi v Trstu ali Gorici. Stalno se sklicujemo na odprtost, potem pa se ne zavedamo, kako se odprtosti tudi učimo. Verjetno gre za odločitev, da boš določeni pojem, osebo ali stvar, ki je različna od tebe, spoznal ali se temu spoznavanju vsaj približal. Tako ponosno se imamo za odprte ljudi, sploh pa se ne zavedamo, kako v vsakdanjem življenju pogostokrat zapiramo ničkoliko oken. Zagovarjamo stik z italijanskim svetom, v praksi pa ga raje ne iščemo, ožigosamo nekaj, kar je “južnjaškega”, bojimo se vseh mešanih krvi, nič ne vemo o sosedu, ki je morda prišel iz drugega mesta ali države. (Saj se navsezadnje ne poznamo niti med Trstom in Gorico, mar ne?...) V vsaki manjši skupnosti se skoraj avtomatično sprožijo taki avtomatizmi, navsezadnje je vse povezano s “preživetjem”, to je jasno. Sprašujem se pa tudi, v kolikšni meri sami sebi kratimo možnost osebnostne in družbene rasti, ki se udejanja tudi preko soočanja. In ne ogroža “preživetja”. Pesniki in misleci so zapisali, da, kaj je to “dom”, resnično spoznaš, ko se od njega oddaljiš. In se morda potem – drugačen – vanj