Ha, sem rekel (v nekem trenutku), je pa ena stvar čisto zares. Da bi si bilo to čudo, ta Goli otok, že s stališča splošne izobrazbe treba ogledati. Pa sem odšel, v dobri družbi s starima prijateljčkoma in že kar klasičnima golootologoma Marjanom in Davidom ter s Tanjo, že skoraj zakonsko potrjeno družico slednjega. Z neko staro barko, simpatično, a sprhnelo, tako, ki ji morska voda in škodoželjne zajedalske školjke ter naveličanost pristanišča v Baški že desetletja razžirajo trup. In res, pa naj se še tako trapasto in škodoželjno sliši, tisti kamen, pravzaprav prav nič kriv in pred nikomer nič dolžan, je lep. Sem pa tja sem vzel kakšne odkruške v dlan in jih silil pod Marjanov nos, češ kako lepa je struktura tega apnenca, bela in nekam steklasta, tako presojna in nežna, da bi bilo morda celo v masivnih skulpturah diktatorjev moč zaslutiti srce. Ampak, me je prešinilo hip zatem, če moraš dan za dnem z macolo rušiti zajetne skale v fin drobir, se ti bržčas mineralogija zagabi do konca življenja. Kajti Goli otok kot celota, ko njegovih sestavnih delov ne gledaš z mikroskopom, je grd. Nekakšen velik in telebanast kup razritih skal. Ter dreka. Ta ovčja govenca padejo vsakemu obiskovalcu kot prvi vtis takoj v oči. Včasih, ko se sprehajam po gozdovih tam zgoraj pri nas v škofjeloških hribih, se mi pogled kar tako naključno ustavi na kakšnem srninem bobku, ki ves osamljen tiho ždi v suhem listju, pa pomislim, kako je ubog ta drek, tako zapuščen in od vseh pozabljen. Tisti iztrebki na Golem pa se nad tako usodo ne morejo pritoževati, saj imajo na vsakih nekaj centimetrov vsaj nekaj kompanjonov. Ovce so namreč ta otok dobesedno presrale. Celo v drugem in tretjem nadstropju neokusnih zaporniških stavb so tla najbolj skrivne pisarnice kot s preprogo pogrnjena s suhimi okroglimi bobki. Poleg tega me je presenetilo, da imajo, kot vse kaže, tudi ovce kdaj pa kdaj drisko. Sicer smo jih večkrat videli, kako so nas opazovale iz mračnih senc v presušeni makiji s svojimi nabreklimi in globoko začudenimi prežvekovalskimi očmi, če pa smo se jim preveč približali, so kot duhovi bivših zapornikov, ki jim nekdo krati mir, odplahutale globlje v grmičevje in pri tem jim je dolga neostrižena in zapackana volna opletala okrog teles kot ohlapne halje klasičnih strahov. In sploh je ves otok podoben zapuščenemu mestu duhov in to v najbolj odvratni realsocialistični izvedbi, brez vsake romantike tistih zapuščenih naselij Divjega zahoda. Iz vseh zoprno sivih stavb bolščijo črne luknje razbitih oken, da se zdi, kot da bi vate prodorno zrle prazne očesne duplje lobanj. Neprijeten občutek še poudarja zvok razbitega stekla, ki rezko zažvenketa pri vsakem koraku po skoraj praznih, le s kakšno polomijo potresenih sobanah. Pa sva se z Marjanom potikala po zapuščenih tovarniških halah, po dolgih kasarniških kopalnicah, po nekem pretresljivo zapuščenem gledališču in po tistih klasično zaporniških dvoriščih, ki jih z vseh strani obdajajo visoke betonske stene, tako da pogled lahko ujame le majhen pravokotnik belega mediteranskega neba v zenitu. In neki nespokojni duh ali pa le veter, ki se je gnal po praznih sobanah, je neprestano loputal z vegastimi vrati kakšno nadstropje višje ali nižje. Vse skupaj naju je obdalo z neprijetnim občutkom puščobe, ki ga je naenkrat le še povečal rezko pokljajoč glas iz megafona, ki naju je klical kar po priimkih. Horvat! Horvat! je odmevalo med sivimi zapuščenimi stavbami. Na srečo je ta zvok proizvajal le David, ki so ga nagnali z ladje, naj naju poišče, kajti drugače naj bi na Golem ostala do nadaljnjega kar sama. Menda nisva spoštovala dogovora o odhodu. Toda vseeno sva odplula s tisto za to sezono eno zadnjih ladij.