Pregledovali in premišljevali smo torej, blagovoljni bralec, Prešernove poezije po duhu in obliki; videli smo, da je Prešeren v obeh dovršen, tako da ga ne imenujejo po pravici samo prvega slovenskega pesnika, smemo ga ponosno staviti med prve pesnike vseh narodov. Vprašati pa se moramo, kaj je Prešernu posebno pripomoglo, da je dospel do tako visoke stopnje dovršenosti? Svojega duha, to se ve, da je prejel od Stvarnika, in izkušnje, iz katerih pesniku izvirajo misli in čustva, mu je dalo življenje; ali vse to, akoravno poglavitno, še ne dela dovršenega umetnika. Prešeren se je učil. Vsaka vrstica njegovih poezij nam to jasno priča. Prešeren je ves omikan v najblažjem pomenu te besede. Tu pa govorimo samo o formalni, a ne o dušni omiki, ki se umeje sama ob sebi. Učil in izobraževal se je Prešeren po starih grških in latinskih ter najboljših novih klasikih vseh omikanih narodov; učil in izobraževal se je po svojem narodu, poslušaje ga, kako on misli in čuti, govori in poje: učil in izobraževal se je tudi po drugih umetnostih. (Z Langusom npr. se je bil seznanil že na Dunaju, kjer je bil ta naslavnejši slovenski slikar v akademiji, in ostala sta si vedno prijatelja.) Po vsem tem si je pridobil ali pravzaprav popravil in izobrazil tisto neprecenljivo skrivnostno moč – okus ji pravijo lepoznanci – ki vodi umetnika, da povsod zadene pravo, in sicer tudi brez posebnega premišljevanja in dolgega namerjávanja; ki brani pesniku, da nikoli in nikjer ne prestopi ozkih mej prave lepote, resnice in spodobnosti; ki ga varuje, da ga domišljija ne odnese v prazne višave, kjer ga ne vidi več zdravo oko; da ne zabrede po temnih, zvitih, težavnih potih, koder noče in ne more zdrava pamet za njim. Ta skrivnostna moč vodi pesnika, da izvoli vselej vsaki misli pripravno, edino pravo obliko. Tako se je učil Prešeren. Ko bi nam tega tudi ne pričalo njegovo življenje – nam jasno pričajo njegove poezije. Prešernu poezija ni bila prijetna igrača, s katero si človek posebno v mladosti krati čas, tem prijetnejša, ker si z njo zraven še – zlasti pri nas Slovencih – lahko tako v dober kùp, tako zlahka kakor z nobeno drugo rečjo, pridobi hvale in slave, vsaj od danes do jutri; kolikor je želi; ampak bila mu je sveto poslanstvo, ki ga je on spoznal ter se zvesto in skrbno pripravljal zanje. Prešeren si je učeč se izbistril oko za lepe, čiste podobe; ugladil si je uho za blagoglasje po Vodnikovi zapovedi, ki pravi: Naj pesem umetna, naj merjena bo, nikdar ni prijetna, če žali uho. Ako imenujemo klasike tiste pisce, v katerih se lepe, splošno človeške, ne samo individualne misli in čustva razodevajo v lepi, dovršeni obliki; ki imajo veljavo za zmerom, ne samo za svoj čas, za svoje vrstnike; ki so vredni, da se stavijo za zgled prihodnjim: smemo po pravici Prešerna imenovati klasika. Žalibog, da se je do zdaj pri nas še tako malo poetov učilo od Prešerna – lahko jih seštejemo na prste ene roke in še nam bo ostajalo prstov! Prešernova poezija ni drago zelišče, iz tujega kraja prineseno in prestavljeno v domačo zemljo; zrasla je sama iz domačih tal, lepo, dišeče je cvela in obrodila je plemenit sad. Veselimo se ga in uživajmo ga!