kazen, pa le ne smejo ostati nekaznovana. Nisem še slišal, da bi ljudstvo, ki je s svojimi glasovi izbralo viteze in zastopnike srenj, kdaj poklicalo na odgovornost tiste, ki jih je izvolilo. Prav tako jim ne daje napotkov in smernic o tem, kaj naj rečejo ali storijo v parlamentu, torej jih ob vrnitvi domov tudi ne more kaznovati za njihove napake. Če bi ljudstvo imelo takšno moč nad svojimi zastopniki, bi temu morda lahko rekli naravna svoboda ljudstva. Toda ljudstvo je tako daleč od tega, da bi smelo kaznovati, da je lahko zgolj sámo kaznovano, ker posega v parlamentarne zadeve. Sme le izbrati in zaupati tistim, ki jih je izbralo, da bodo storili, kar si želi, in to je vsa svoboda, ki jo številni med nami zaslužijo za naše neredne volitve zastopnikov srenj. (15) Četrtič, upoštevati je treba, da v parlamentu vse statute ali zakone predpiše prav kralj sam, in sicer na prošnjo ljudstva, kakor trdi tudi Njegovo pokojno veličanstvo srečnega spomina v svojem delu True Law of Free Monarchy172 in kakor nas uči gospod Hooker, da namreč »zakoni nimajo svoje zavezujoče moči od sposobnosti tistih, ki so si jih izmislili, temveč od oblasti, ki jim daje moč zakonov«.173 »Le roi le veult: kralj tako hoče« je imperativ, ki so ga razglasili ob kraljevi potrditvi vsakega parlamentarnega zakona. Zelo dolgo, vse do časa Henrika IV., je bilo v navadi, da so kralji ob predložitvi kakega zakonskega predloga, ki sta ga sprejela oba domova, iz njega izločili in zavrnili vse tisto, kar jim ni bilo po volji, in v zakon povzdignili zgolj tisto, kar so odobravali. Toda poznejši kralji so bili navadno tako milostni, da so vselej potrdili celoten zakonski predlog, ki sta ga sprejela oba domova. (16) Parlament je kraljevo sodišče, kakor pričajo vsi najstarejši statuti, ki pravijo »kralj v svojem parlamentu«. Toda noben od obeh domov niti oba skupaj nista vrhovno sodišče. Sta le člena in dela telesa, katerega poglavar in vladar je kralj. Da kralj vlada temu telesu, ki je parlament, najbolje dokazujejo statuti sami, pa tudi