Pojem vladavine prava (Rule of Law) se je razvil v angleški ustavni tradiciji in ima dosti daljšo zgodovino kot pojem pravne države. Temeljno vprašanje, ki se je v angleški pravni in politični praksi postavljalo skozi stoletja, je bilo, kako uravnovesiti uporabo državne prisile, ko je šlo za represijo nad posamezniki. Zamisel o prevladi zakonov nad dejanji vlade sicer ni bila nova - o tem je, če odmislimo antično filozofsko dediščino, pisal tudi Bracton v 13. stoletju - vendar so se vprašanja o merilih pravnosti do sedemnajstega stoletja le redkokdaj postavljala. Magna Carta je s tem, ko je uveljavila varstvo za nekatere družbene skupine, ustoličila zahtevo, da mora pravna pravila spoštovati tudi kralj. Toda njegovo “sveto pravico” in absolutistične težnje je ovrgel šele boj med njim in parlamentom v sedemnajstem stoletju, med katerim so se angleški pravniki pridružili parlamentu, in monarhovo podrejenost pravu je po revoluciji leta 1689 formalno potrdil dokument z imenom “Bill of Rights”. Odsihmal je moral kralj vladati skupaj s parlamentom, korenite spremembe pa so doživele tudi številne druge družbene institucije. V tem obdobju npr. najdemo prve vire “naravnopravnih temeljev” ameriškega koncepta ustavnosti, ki jih pripisujejo besedam sodnika Edwarda Cokea v znanem primeru Dr. Bonhama leta 1610. O tem podrobneje Edward S. Corwin, THE “HIGHER LAW” BACKGROUND OF AMERICAN CONSTITUTIONAL LAW, Cornell University Press, Ithaca 1955, str. 44 in nasl. V tej zadevi je šlo za to, da je imel Royal College of Medicine po podeljenih kraljevih privilegijih pravico kaznovati zdravnike, ki so brez njihovega dovoljenja opravljali svoj poklic, pri čemer so v postopku sami zadržali polovico globe. Bonham, ki so ga obsodili zaradi nedovoljene zdravniške prakse, se je pritožil na izrečeno kazen, sodišče pa je njegovo pritožbo sprejelo kot utemeljeno, opirajoč se na načelo, da nihče ne more biti sodnik v lastni zadevi. V sodbi je Coke tudi zapisal, da