V tem članku je Görres razvil takole teorijo: leta 1815, na Dunajskem kongresu, so sprejeli zgodovinsko napačne odločitve. Nemčijo so ogoljufali za novo podobo. Nemška zveza se ni izkazala; bila je le nekakšna "Sveta aliansa" na nemških tleh, igračka Evrope in evropske politike, nič takega, kar bi lahko obstajalo iz lastnih, svobodnih sil. "Nemec, Teutscher, vdaj se v to, da boš za vselej pripadal brezobličnemu vesoljstvu vseh ljudi; kot kak Švicar, kramarski Jud, lakaj ali iztepač preprog; nikar ne razmišljaj o lastni očetnjavi, ki so ti jo razcefrali na koščke, sicer gorje ti! Lahko obesiš nase kakršne koli tuje cape; ko pa so mladinci skušali spet vpeljati naše stare šege in noše, so jih nagnali in ozmerjali z norimi nemčuhi." Svoboda, ki jo dopuščajo vsaj v južni Nemčiji, še ni "nemška svoboda, saj daje le temeljne svoboščine, ne pa narodne enotnosti"; taka svoboda je le "francosko libertinstvo, ki se je spajdašilo z Napoleonom". Osovraženi vladarji Bavarske, Württemberga, Badna spominjajo na stari rajh; njihove države so hladni mehanizmi, ki dušijo vse, kar naravno raste iz zgodovine. "Njihove države niso ustavne združbe, sestavljene iz samostojnih ljudi, ki jih vežejo vzajemne vezi in skupna svoboda; njihove ustave so knjige, katerih listi, ki so nekoč zeleneli, so zdaj razcefrani v kašo, pretlačeni in vliti v papir, počečkani z njihovimi ordinarnimi mislimi, potem oštevilčeni in zvezani v zlato obrezo, in ko so razprodani, jih brž spet ponatisnejo. Tako je vse njihovo početje brez blagoslova, saj je zgrajeno na mrakobi ..." Avstrija misli, da bo služila zgolj miru, da se bo čisto ločila od duhovnih gibanj v Nemčiji; "ampak tako poceni, zgolj z dobičkom, se ne znebiš zgodovinsko nastalih povezav". Prusija bi, po zaslugi svojih razvpitih dosežkov v 18.stoletju in potem spet leta 1813, lahko prispevala svoj delež k nacionalni obnovi. Toda v Berlinu se vdajajo sebični, izključno pruski politiki, zraven pa še, kot v Avstriji, nočni mori, bledemu strahu pred revolucijo. Z nerodnimi, zlobnimi zatiralskimi ukrepi samo še bolj krepijo tisto, kar so hoteli spraviti s sveta. "Po štirih letih krepkega strankarskega boja, nesmiselnega odpora proti zahtevam časa, delnim omejitvam z ene strani in včasih pretiravanjem z druge strani, je končno prišlo do tega, da je po vsej Nemčiji zavladal splošen dolgčas, ki spominja na vzdušje, kakršno ponavadi najavlja zgodovinske katastrofe. To, kar ne bi nikoli uspelo še tako dejavnim, spletkarskim in pretkanim intrigantom, namreč dvigniti in razjeziti prijazni, miroljubni, preudarni in umirjeni nemški narod, uspeva tem, ki od zgoraj pritiskajo na vzvod, da bi spravili stvar zopet v želene tirnice ..." In dalje: "Niso se zato zbrali viharni oblaki nad Evropo, da bi samo malo pogrmeli od daleč nad tem carstvom povprečnosti, v katerem že vsaka samostojna misel velja za disonanco, vsak talent za nevarno nasilje, vsaka ideja za nadlogo, vsaka vznesenost in navdušenje pa za nevarno norost. - Zgodovina dandanes ne potrebuje plitvih, zavrtih in omejenih prilizovalcev, ki gojijo svojo nepomembnost kot vrlino in svojo ničevost kot posel ..." Študentsko gibanje je Görres označil za naravno reakcijo proti ponarejenosti; kot dober poskus, da se stvari premaknejo vsaj na enem področju, na akademskem, če je že na političnem klavrno mirovanje. Še dejanje študenta Sanda je skušal razumeti, ne sam akt kot tak, ampak motive, ki so privedli do njega. Za karlsbadske sklepe je kazal več prezira kot sovraštva; "ropot razbitih kišt", "promenada žandarjev in kifeljcev", "hlastno teptanje pravnih formalnosti", "zaslišati in zapreti, zaslišati in spustiti". S takimi sredstvi, je prerokoval, se ne da zaustaviti toka zgodovine. Že res, revolucijo je moč preprečiti in to je tudi potrebno; kajti revolucije so nekaj strašnega. Neogibno se namreč končajo "z izgonom vseh vladajočih dinastij, z razbitjem vseh cerkvenih form, z iztrebitvijo plemstva, z uvedbo republikanske ustave; to pa bi potem, če bi revolucija našla svojega Wallensteina, prestopilo meje in porušilo vso trhlo evropsko stavbo, tja do meja Azije, saj vsak revolucionarni narod nujno postane osvajalski ..." To se ne sme zgoditi, a tudi norega upiranja tokovom časa ne sme biti. Reforma, to da; toda vrniti se je treba tja, kjer so na Dunaju pred štirimi leti skrenili s prave poti. Ne zato, da bi konsekventno uresničili kako teorijo, recimo Rousseaujevo; ta Nemcem ne leži, pravzaprav sploh nikomur ne. "... Teorija je ostra kot rezilo meča in žgoča kot ognjeni plamen; a vse, kar je človeškega, je narejeno iz protislovij in ubrano na mehko prelive, in človeška narava sovraži skrajnosti kot strup." Nobene jakobinske države, konstruirane po enotnem vzorcu. Nemčija potrebuje monarhijo in plemstvo, kot potrebuje močno, svobodno meščanstvo, stanovsko predstavništvo vsega naroda ter svobodo mišljenja in teorij. Mero, ne pa revolucionarnih pretiravanj, spravo, in ne boja. Toda za spravo sta potrebna dva ... Potem ko je Görres tako odločno nastopil, je pruski kralj ukazal, naj ga zapro. Veliki publicist je moral zbežati. Ker mu nobena od nemških držav ni jamčila varnosti, je odšel v Francijo, v Alzacijo.