Sedaj utemeljimo še kooperativnost sistema ESP ter aktivnega krmiljenja. Tudi v vozilih z vgrajenimi vsemi omenjenimi sistemi nalogo stabilizacije vozila še vedno opravlja ESP z zaviranjem posameznih koles, sistem aktivnega krmiljenja pa mu še dodatno pomaga s prilagoditvijo zasučnega kota prednjih koles. To pomeni, da ko vozilo začne drseti – največkrat v ovinku –, se zavorna sila porazdeli na posamezna kolesa, kakor smo to razložili že v članku o sistemu ESP, prednja kolesa pa korigirajo smer vozila, tudi ko voznik ne spreminja kota zasuka volana. Omenjena lastnost tako razširi uporabnost ESP-ja, saj ta deluje v določenih fizikalnih mejah, in seveda ni vsemogočen, aktivno krmiljenje pa mu omogoča, da vozilo še natančneje izvleče iz nevarne situacije, efektivno delovanje pa tudi nekoliko čez tisto mejo, kjer ESP sam vozniku ni več mogel učinkovito pomagati. Izjemen pomen dobi kombinacija obeh sistemov tudi pri zaviranju, ko sta dve, na primer levi kolesi na suhi podlagi, desni pa na poledeneli. Tedaj so momenti na težišče vozila neuravnoteženi in vozilo dobi vlogo vrtavke, tako da nos vozila začne zanašati proti nasproti vozečim vozilom. Voznik, ki tovrstne situacije ni vajen, navadno volana ne bo obrnil v desno, da bi s tem preprečil obračanje vozila, vendar pa bo danes to namesto njega storil sistem aktivnega krmiljenja.