O kroženju govorimo takrat, ko jadrnica, ki jadra na enih uzdah, spremeni smer toliko, da je potrebno jadra nastaviti na drugi bok (zamenjava uzd), pri tem pa krma jadrnice preči smer "v veter" (to je takrat, ko je jadrnica usmerjena točno od vetra. Obstaja več načinov kroženja, ki so odvisni od vrste razpetih jader in njihovega vpetja. Možnosti so: jadranje s prečko in glavnim jadrom, pri čemer sta obe jadri na zavetrni strani jadrnice, jadranje s prečko učvrščeno s tangunom na privetrni strani in glavnim na zavetrni strani ter jadranje s špinakerjem in glavnim jadrom. Podrobno bom opisal prva dva načina, kroženje s špinakerjem pa spada že v nadaljevalno šolo jadranja. Tudi tukaj poteka manever v fazah. Za prvi primer predpostavimo, da plujemo z vetrom v pol krme z desne strani (desne uzde) in želimo preiti v nov kurz, prav tako v pol krme, vendar na levih uzdah. Jadrnico moramo torej zasukati za 90 stopinj v levo. Obe jadri sta na levi (zavetrni) strani. Posadka se razporedi in pripravi enako kot pri prečenju, le da tokrat potrebujemo še nekoga na škoti glavnega jadra. Ko so vsi pripravljeni, začne krmar obračati od vetra (odpadati). Pri tem mora paziti, kdaj doseže točko, ko je jadrnica obrnjena s krmo proti vetru. Takrat trimer glavnega jadra s pomočjo škote (ob rahlem vetru kar z roko direktno na vrvi škote) pritegne glavno jadro do sredine jadrnice. Veter takrat napolni jadro z druge strani in ga potisne v prejšnji položaj, vendar na nasprotni strani jadrnice. Če smo pritegovali s škoto, je le-to potrebno popuščati do pravilne nastavitve jadra. Krmar nadaljuje z obračanjem proti vetru in prečka se napolni z napačne strani. To je signal, ko je potrebno staro zavetrno (levo) škoto prečke popustiti in novo zavetrno (desno) pritegniti. Sledita še natančna nastavitev krmarja v želeni kurz in fina nastavitev jader. Drugi način, ki je prvemu zelo podoben, uporabimo, ko moramo krožiti s postavljenim tangunom, medtem ko jadrnica pluje z nastavitvijo jader, imenovano metuljček. V tem primeru se posadka razmesti kot pri osnovnem načinu kroženja, imeti pa moramo še enega člana posadke, ki bo tako imenovani bowman. Njegova funkcija je oditi na premec in tam v pravem trenutku odpeti tangun, ga prestaviti na drugo stran in spet zapeti. Oglejmo si postopek. Jadrnica pluje približ no 15 stopinj levo od krmnega vetra. Torej na levih uzdah. Spremeniti moramo smer za 30 stopinj v desno. Torej nam bo po predvidevanjih v naslednjem kurzu pihal veter 15 stopinj z desne. Predpostavljamo, da so že vsi, vključno z bowmanom, na svojih mestih. Krmar korigira smer proti čisti krmi. Trimer glavnega jadra v tem trenutku kroži, kakor je bilo opisano prej, nato popusti pritego tanguna. Bowman sname tangun s škote prečke in z jambora. Ker krmar pluje v smeri z vetrom v krmo, na prečki ni sile in odpenjanje tanguna bi moralo biti enostavno (razen v visokih valovih). Flokista sedaj zakrožita s prečko. To storita tako, da desni flokist začne pritegovati škoto prečke, levi pa jo popusti. Ko jo dovolj pritegne, se jadro napolni na privetrni strani. Takrat namesti bowman na škoto rogelj tanguna in prične potiskati tangun navzven, pri čemer mu flokist sledi s popuščanjem škote. Ko je prečka dovolj popuščena, bowman namesti notranji rogelj tanguna na jambor. Krmar korigira smer še na želeno in sledi fina nastavitev jader in pritegovanje pritege tanguna. Morda se vse skupaj sliši precej zapleteno, vendar v resnici ni. Če vsak dela svoje delo in opazuje okolico, posadka pa je dobro vodena, ni večjih težav pri manevrih. Opozorim naj, da je kroženje precej nevarnejše od prečenja, posebej še, če je nenadno ali nekontrolirano. Takrat preleti bum z glavnim jadrom z veliko hitrostjo in možne so hude poškodbe glave, ramena ali hrbta, če ni vsa posadka pod najnižjo točko buma. Hitrost manevrov in fina nastavitev jader za želeno smer kot zadnja faza manevra je predvsem stvar treninga.qqqNAMIGI