Dvajset let je že tega, odkar sta nizozemska emigranta, brata Eddie in Alex Van Halen formirala najbolj prodorno hardrokersko zasedbo, ki je divje privatizirala osemdeseta, svoj blitzkrieg pa začela l. 1978 v Veliki Britaniji kot predskupina Black Sabbath. In če je Ozzy Osbourne, notorična metalska goflja, moral skrušeno priznati, da so Van Halen z njimi dobesedno pometli oder, potem se je to dejansko zgodilo. Drži, kitara je v rokah Eddieja Van Halena postala nekaj, o čemer Joe Satriani lahko samo sanja, Dave Lee Roth pa katarzična, potentna ikona, ki ji je celo pobalinski Axl Rose na višku slave prilezel zgolj do mednožja. Čeprav se je l. 1985 po Rothovem odhodu iz benda situacija korenito zasukala zato, da bi ostala nespremenjena, je moral novi pevec Sammy Hagar vseeno krepko stisniti glasilke, da se je lahko zbasal v Rothove "najbolj tesno oprijete hlače na svetu" in v potu svojega obraza pridelati tisto, kar je bivši karizmatični frontmen takorekoč stresal iz rokava - megahite kot Why This Can't Be Love, Poundcake in Right Now, na katerih je nato parazitirala softmetalska zalega po vzorcu Skid Row, ki ji je nehote uspelo spriditi tudi lik in delo zgodnjih Van Halen. A vseeno, tu je njihova prva retrospektivna kolekcija mičnih, močnih in večnih hitov, kakršnih ne proizvaja nihče več, edina napaka, ki gre kakopak na rovaš reprezentativnosti ploščka, pa je to, da mu bo sledil še Volume II.