2. Slovenska šolska geografija danes Današnji učni načrti za geografijo v slovenski osnovni in srednjih šolah vsebinsko temeljijo na šolski reformi pred skoraj 50 leti in na izhodiščih, ki jih je za pouk geografije prinesla Unescova knjiga o pouku geografije. V njej je zapisano, da je smoter geografije znanstven opis pokrajin, preobraženih po človeku, in njihova razmestitev na zemlji (Brouillette 1971, 14). Že tam je poudarjeno, da je poleg vsebinskega znanja za pouk geografije pomembno razvijanje učenčevih sposobnosti opazovanja, pomnjenja in predstavljanja, presojanja in sklepanja ter oblikovanje geografskega mišljenja (ibidem, 16–19). Vsebinsko so učni načrti za geografijo osnovnih šol enaki že 50 let: v 6. razredu osnovne šole matematična geografija in kartografija, v višjih razredih regionalna geografija Evrope, sveta in domovine; po osamosvojitvi je v zadnjem razredu vsebine Jugoslavije nadomestila Slovenija, kar je prispevalo k bolj podrobnemu, za nekatere učitelje celo prepodrobnemu obravnavanju nacionalne domovine. Učni načrti za strokovne šole, v večini primerov 60–70 ur v programu, so do leta 1981 temeljili na gospodarski geografiji. Takrat so se poenotili z ostalimi srednješolskimi, ki so imeli 70 ur obče geografije. Po letu 1991 so vsebinska mešanica obče, regionalne in problemske geografije ter je usmerjena v navezavo na bodoči dijakov poklic. Učni načrti za gimnazije so bili korenito spremenjeni leta 1981, ko je bilo ime »gimnazija« za desetletje ukinjeno. Njeno poslanstvo so prevzele splošne srednje šole, v katerih je pouku geografije ostal občegeografski temelj, ki se je v višjih letnikih nadgrajeval s problemskimi in izbranimi regionalnogeografskimi vsebinami ter geografijo Jugoslavije. Z restavriranjem gimnazije se je restavrirala tudi struktura pouka geografije v gimnaziji, ki je leta 1996 pridobila še nadgradnjo – maturo kot zunanji, državni izpit, ki ima tri obvezne predmete – slovenski jezik, tuji jezik in matematiko – ter dva izbirna, med katerimi dijaki najpogosteje izberejo geografijo. Vsebinska podoba učnega načrta za gimnazije je tradicionalna: obča geografija v 1. letniku ter geografija sveta, Evrope in Slovenije v višjih letnikih. Če dijak izbere geografijo za maturo, dodatno spoznava slovenske pokrajine in terensko raziskuje pokrajino. Ob obstoječo vsebinsko zgradbo gimnazijskega učnega načrta se šolska strokovna negeografska javnost pogosto obregne z mnenjem, da je v vsebinskem smislu predmet geografija samo ponovitev osnovnošolske geografije. V okviru kurikularne prenove slovenskega šolstva leta 1998 so geografi v vsebinskem smislu zadržali konzervativno držo; didaktično so bile v učne načrte zapisane nove metode in pristopi ter dana večja teža dejavnosti učencev in dijakov. Priporočena je bila raba novih didaktičnih tehnologij. Poleg splošnih ciljev so bili zapisani tudi podrobni operativni cilji. Načela kurikularne prenove so zahtevala, da bi s cilji čim manj zapisovali konkretne vsebine ali kraje (npr. „učenec iz klimograma razloži elemente podnebja“ in ne „učenec iz klimograma razloži elemente podnebja Ria de Janeira“), vendar je večina ciljev v UN za geografijo vsaj implicitno zapisana tako, da so vezani na konkretno vsebino in tako učitelju ni prepuščena prosta izbira vsebine, s katero bi lahko didaktično najbolj ustrezno ponazoril geografski pojav ali proces. Do leta 2008 so učni načrti imeli zapisan tudi seznam pojmov in geografskih imen, ki so ga nekateri učitelji uporabljali kot koristen okvir za obseg znanja in maturitetna komisija tudi za relevanten obseg terminologije na državnem preskusu, drugim učiteljem pa je bil s prek 700 gesli preobsežen in cokla, zaradi katere je bil pouk geografije bolj podoben učenju razumevanja terminologije.