»Naša največja prednost pred drugimi plastičarji je ta, da smo celostno povezali dejavnost. Težko bi našli predelovalca plastike po enaki tehnologiji, ki bi 100-odstotno recikliral slabe izdelke, tako kakor jih mi. To pomeni, da ne onesnažujemo okolja, hkrati pa imamo dobre ekonomske učinke. Druga pomembna prednost je razvoj lastnih kalupov. Kalup je najpomembnejši del proizvodnega postopka, zato mora biti brezhiben. Če želiš biti uspešen, moraš imeti razvojni center znotraj podjetja; mi sami razvijemo do 350 kalupov na leto, to je v povprečju več kakor enega na dan. Letos bomo zgradili poseben objekt za izdelavo kalupov,« razlaga Gregorčič. Ko dosežeš mejo, moraš oditi Franc Gregorčič trdi, da sta se v minulih desetih letih on sam in podjetje korenito spremenila. Če je želel slediti razvoju podjetja, se je moral nenehno prilagajati in osvajati nova znanja. »Včasih se sprašujem, ali sem v tem razvoju od podjetnika do menedžerja že napredoval do meje lastne sposobnosti. Ali nisem morda že cokla razvoja ...« Sodelavci in rezultati poslovanja ga prepričujejo v nasprotno. Če pa bi dosegel mejo, pravi, ne bi niti malo pomišljal in bi vodenje predal drugemu. Sposoben voditelj je po njegovem prepričanju edino zagotovilo za uspešnost podjetja. Za tega dolenjskega podjetnika je bil začetek najtežje obdobje v podjetniški karieri. Podjetje je bilo ob nakupu na dnu, dela niso imeli in morali so početi marsikaj, da so preživeli. Delavci so na kmetijskem posestvu nabirali jabolka in izdelovali ikebane. Gregorčič pravi, da je bilo težko, ne pa sramotno, zanj nobeno delo ni manj vredno.