Vsakič ko se na nebu pojavijo prvi pravi poletni sončni žarki, me popade tako imenovani sindrom poletja. Neustavljiva želja po spremembi. Moja najljubša oblačila se mi nenadoma zazdijo zastarela, ličila dolgočasna, lasje nemogoči in telo … prijazno rečeno, potrebno obdelave. Resno se začnem spogledovati z zdravo prehrano, hladilnik pridno polnim z megalomanskimi količinami svežega sadja in vsakič znova prisežem, da bom, zdaj pa zares, vsaj trikrat na teden pridno telovadila. Obvezno kupim najnovejšo dietno biblijo, ki obljublja, da bo korenito spremenila moje življenje, in občasno investiram tudi v kakšno čudežno napravo iz televizijske prodaje najbolj me navdušujejo telovadni izdelki, ki ob pomoči 'kakršnegakoliže' revolucionarnega odkritja v stilu 'hip-hip-hip-strašen-trik' zagotavljajo, da 'priskrbijo' super telo med povsem telesno nezahtevnim gledanjem televizije. Poletni sindrom leto za letom, potem ko prvo navdušenje in volja skopnita, izpuhti tako hitro, kot se je pojavil. Brez večjih bolečin in (priznam) kančkom olajšanja, se vrnem k dobri stari, nič kaj holistično obarvani rutini.