Konec sedemdesetih je eksplodiral pank in razcapani mladci z zihercami v ušesih so preplavili londonske ulice. Glasbeni tisk je moral korenito spremeniti perspektivo, glasbena industrija pa je v jeznih kitarskih rafalih brž prepoznala komet, ki bo zapečatil usodo rokerskih dinozavrov, še posebej onih manjših, kakršni so bili Supertramp, kvartet, ki je od l. 1969, ko smo prvič slišali zanje, pa vse do današnjega dne, že dvakrat razpadel ter se trikrat ponovno sestal. Dvakrat jim je celo uspelo, prvič z albumom Crime Of The Century (1974), ki je predstavljal skoraj dobesedno, zato pa toliko bolj pop verzijo Pink Floyd in njihove razvpite Dark Side Of The Moon, drugič pa l. 1979, ko so na lestvice katapultirali edino resno hit ploščo Breakfast In America. Saj se spomnite štiklov kot The Logical Song, Goodbye Stranger in Take The Long Way Home, mar ne? Ja, tornado z imenom pank je zgleda superpotepuhom nehote prizanesel. Še več, vmes so prišli neki novi mulci, ki vpijejo da so novi pankerji, Supertramp pa kot stara mašina, zvesti svojemu lastnemu izročilu, potrpežljivo rinejo navkreber, pa čeprav sta iz starih časov za volanom ostala samo še pevec Rick Davies in bobnar Bob Siebenberg v družbi uigranih starih mačkov, ki se jim med stikanjem po zvočnih učinkih tako progresivnega kot simfo roka sedemdesetih prav nikamor ne mudi. Plošček s pomenljivim, malodane preroškim naslovom Some Things Never Change je tako konzervativna plošča, da jo bodo poslušalci z vztrajnim spominom v hipu vzljubili. Z eno besedo, sedemdeset minut sedemdesetih, ko vas poleg Supertramp naenkrat obiščejo še najbolj zimzeleni vonji po 10CC, Fleetwood Mac, J.J. Caleu, Pink Floyd ter Ericu Claptonu. Izvrstna plošča za dolga lena jutra.