Dileme o nujnosti našega članstva v Natu so sprožile tudi razmišljanja o vsebini in kakovosti varnosti in o jamstvu za demokracijo v svetu, ki naj bi končno odpravil bipolarnost in se dokončno odslovil od hladne vojne. Varnost trdijo zagovorniki članstva pomeni tudi zanesljivejši civilni in demokratični nadzor nad oboroženimi silami in razvoj neposrednih partnerskih odnosov med članicami zveze. Na primer, Španija, Portugalska in Grčija so z vstopom v Nato svoje tradicionalno pučistične vojske dejansko podredile demokratičnemu nadzoru civilnih oblasti in jih korenito preoblikovale. Močne vojaške aparate je internacionalizirala. Dala jim je izhod v kolektivni obrambni sistem. Grčija in Turčija pa si nista še skočili v lase predvsem zato, ker sta obe članici Nata. Vse to je nedvomno res. In vendar, se sprašujejo kritiki članstva, zakaj naj bi bila Slovenija zgodovinsko primerljiva z navedenimi državami? Ali ni (zopet!) prav članstvo v EU s sprejetjem vseh zahtevanih političnih kriterijev, skupne zunanje in varnostne politike ter celotnega evropskega pravnega reda največje institucionalizirano jamstvo za demokracijo, pravno državo, civilni nadzor nad vojsko in tudi za razvoj partnerskih odnosov z drugimi članicami? Navsezadnje so demokratična jamstva, ki jih članstvo v EU daje in zahteva, neprimerljivo večja od tistih, ki jih lahko zagotavlja Nato. Slednji v praksi od svojih članic ne zahteva doslednega spoštovanja najosnovnejših človekovih pravic. Na primer, ne zahteva ukinitve smrtne kazni. Ali je morda slovenska vojska, ki ima le deset let in je nastala, če se ne motim, kot obrambna roka parlamentarne demokracije, tudi v imenu katere smo se osamosvojili, potencialno nevarna, če ne postane del Natove vojaške mašinerije? Ali preži na Slovenijo zunaj Nata kakšna militaristična in pučistična skušnjava? Doslej so bili redki primeri vojaške samovolje v naši državi možni le v obdobju mandata Janeza Janše na čelu obrambnega ministrstva. Se torej Janša, ki velja za enega najzagretejših zagovornikov hitrega vstopa Slovenije v Nato (zanimivo, podobno zagretost za vstop Avstrije v Nato kaže Jörg Haider!), boji samega sebe? Če je morebiti to ključ za razumevanje našega hitenja v Nato, pač ni pomoči res potrebujemo Nato, a tudi psihiatra.