Še preden je prekinil politično vez z liberalnim taborom, je korenito posegal v izvajanja slovenskega političnega in zlasti gospodarskega programa na Goriškem. Bil je ustanovitelj Trgovsko-obrtne zadruge (1897), sodeloval je pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice, Trgovsko-obrtnega društva in Mizarske zadruge v Solkanu. Potem se je začasno umaknil iz javnega življenja – morda tudi zaradi neuspeha na državnozborskih volitvah – in je v času med letoma 1903 in 1908 živel v obdobju, ki ga sam imenuje »idejna preosnova« (»... intenzivno sem prečital Marxove knjige in šele tedaj sem dobil pregled o sebi in življenju«). Takrat je razmišljal, da bi izdajal lastno glasilo na levoliberalnih osnovah, pomislil je na ustanovitev neke demokratične stranke, ki bi združevala male posestnike, kmete in delavce. V časopisnih prispevkih je bil enako kritičen do liberalcev kot klerikalcev, poudarjal je smotrnost vlaganj v razvoj slovenskega gospodarstva v Trstu in Gorici. Povezoval se je z dr. Vladimirjem Ravniharjem, ki je snoval slovensko gospodarsko stranko. Veliko naklonjenost mu je izkazovala narodno radikalna struja med slovenskimi študenti in tako je leta 1905 nastopil na prvem shodu slovenskega radikalnega dijaštva v Trstu. Zavzemal se je za dvojezično (italijansko-slovensko univerzo) v Trstu in v tem mestu spoznal središče gospodarskega razvoja vseh Slovencev. Socialdemokrat