Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da morajo biti predpisani pogoji za registracijo znamke izpolnjeni že ob vložitvi prijave, v skladu z načelom materialne resnice pa se upoštevajo vse relevantne okoliščine ob odločanju (U 1683/2000 in I Up 1161/2002). Ko je urad ugotovil, da je podoba karantanskega panterja kot oznaka na uniformah specialne enote policije predpisana z Uredbo, je o tem tožečo stranko seznanil in jo pozval, naj predloži dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve, ki ga tožeča stranka ni predložila. Za znake iz k) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 ni predpisano, da morajo biti uvrščeni v kakšno uradno zbirko ali register, ali da so določeni s kakšnim posebnim zakonom, tako kot je urejeno za znake iz točke j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, ki so zaščiteni na podlagi 6.ter člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine in za katere Svetovna organizacija za intelektualno lastnino vodi bazo. Pri znakih iz k) točke prvega odstavka 43. člena ZIL-1 gre za znake, za katere se med postopkom registracije znamke ugotovi, da imajo določen pomen, v konkretnem primeru pa je tožeča stranka izhajala iz dejstva, da je podoba iz spornega črnega oziroma karantanskega panterja znana širši javnosti, da ima v grboslovju pomembno mesto, da je predmet raziskovanja heraldikov, nekateri krogi v Sloveniji ga imajo za najstarejši slovenski grb, nenazadnje ga je specialna enota policije sprejela za svoj znak. Glede na vse navedeno tožena stranka še vedno meni, da predstavlja podoba črnega panterja znak, ki ima poseben javni pomen, zato ga urad ne sme registrirati kot blagovno in storitveno znamko, razen če so pristojni organi zanj izdali ustrezno dovoljenje. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.