Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila izpolnjevanje pogojev za priznanje znamke. Tudi po mnenju sodišča prijave prijavitelja, ki naj bi s tem zlorabil svoj službeni položaj pri tožnici, ni mogoče upoštevati kot zavrnilni razlog za priznanje znamke po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZIL, po kateri se kot znamka ne more zavarovati znak, ki nasprotuje zakonu ali morali. Iz besedila te določbe povsem jasno izhaja, da se nanaša na znak, za katerega se zahteva zavarovanje, in ne na ravnanje prijavitelja. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila 6 septies člen Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, ki določa, da se lahko upravičenec do znamke, če zahteva njegov predstavnik ali zastopnik v posamezni državi unije registracijo znamke na svoje ime v eni ali več državah unije, ne da bi ga upravičenec za to pooblastil, upre zahtevani registraciji ali lahko zahteva črtanje znamke oziroma prenos te registracije na svoje ime, če zakon države to dovoljuje, kolikor predstavnik ali zastopnik ne opraviči svojih postopkov. Določba se nanaša na primere, ko ima, po prevodu "upravičenec do znamke" (v angleškem besedilu "proprietor of a mark") znamko registrirano v določeni državi, njegov predstavnik ali zastopnik pa jo nepooblaščen prijavi v drugi državi. Da je v takem smislu treba razlagati upravičenca do znamke, ne pa kot meni tožeča stranka, da je to uporabnik znaka, ki nima registrirane znamke, izhaja tudi iz komentarja Pariške konvencije (Guide to the applicaton of te Paris Convention, United Internetional Bureaux for the Protection of Intellectual Property). Med strankami pa ni sporno, da tožnica ni nosilka znamke. Tožnica v tem postopku tudi ne more uživati posebnega varstva, češ da je izdelek Z njena last in je bil že pred prijavo registriran kot zdravilo, kar navaja v tožbi. Pri blagovni znamki ni varovano avtorstvo (arg. tretji odstavek 3. člena ZIL), poimenovanje zdravila pa tudi ni mogoče enačiti z blagovno znamko kot pravico intelektualne lastnine. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno vodila postopek, saj le-tega ni bila dolžna prekinjati zaradi sodnega postopka, ki ga je sprožila tožnica, kar je sodišče samostojno presojalo v upravnem sporu pod opr. št. U 2051/2001.