Paterson, kot se to za newyoškega demokrata spodobi, v predsedniški tekmi podpira senatorko Hillary Clinton, za katero namerava konec avgusta v Denverju na nacionalni konvenciji stranke oddati svoj glas, kot eden od približno 800 superdelegatov, ki se lahko odločijo ne glede na voljo volivcev. Čeprav do zdaj zunaj Harlema, kjer stanuje s svojo družino, ni bil posebno znan, je Paterson dobro vpet v newyorške politične vezi in je bil celo v igri za zvezni senat, če bi Clintonova postala prva predsednica ZDA in bi bilo treba zasesti njen sedež. Sicer pa se z Obamo poznata od leta 2004, ko sta bila oba med govorniki na nacionalni konvenciji stranke leta 2004 v Bostonu, ki je pomenila odskočno desko za Obamovo predsedniško kandidaturo. Kljub nesrečnemu rojstvu, pri katerem je zaradi infekcije oslepel na levo oko in le delno ohranil vid v desnem očesu, je imel Paterson do zdaj zavidanja vredno politično kariero. Doštudiral je na univerzi Columbia, pravno šolo pa končal na Hofstri in se zaposlil v uradu okrožnega tožilca v Queensu. Pravosodnega izpita mu ni uspelo dokončati, za kar je obtoževal slabe pogoje za slepe ljudi in se je podal v politiko. Nekaj časa je delal v uradu predsednika Manhattana Davida Dinkinsa, ki je pozneje postal prvi temnopolti župan mesta New York, leta 1985 pa je bil izvoljen v državni senat, kjer je zasedel izpraznjeni položaj za svojim očetom Basilom Patersonom. Ta je prav tako oral ledino in bil nekoč prvi temnopolti namestnik župana mesta New York ter prvi temnopolti podpredsednik nacionalne demokratske stranke. David Paterson je v senatu navduševal kolege s svojim lahkotnim pristopom do politike, žlahtnim humorjem in iskanjem kompromisov, čeprav je bil hkrati odločen zagovornik interesov prebivalcev mest v odnosu do prebivalcev predmestij in podeželja. Leta 2003 se je povzpel do položaja vodje senatne manjšine, kar je bil do takrat najvišji položaj za temnopoltega politika v državi New York. Nekoliko presenetljivo se je odločil za skupno pot s Spitzerjem, ker se mu je v primeru demokratske večine po volitvah 2006 obetal položaj vodje senatne večine. Kot kaže, se je odločil pravilno, saj so republikanci ohranili večino, katere vodja je ostal Joseph Bruno. Z njim se je Spitzer nemudoma zapletel v prepire in domnevno naročil podrejenim, naj zbirajo o njem obremenilne informacije. Po Spitzerjevem odstopu so si v Albanyju oddahnili in pričakovali novo obdobje sodelovanja s Patersonom, katerega inavguracije so se udeležili vsi znani politiki iz New Yorka in tudi okoliških držav. Dan po tem pa je imela večina povešene nosove, saj je Paterson novinarjem kar preventivno priznal, da je pred leti zaradi težav v zakonu kot za šalo skakal čez plot. Svoja prešuštva je nanizala tudi njegova soproga Michelle Paige Paterson, s čimer je osvežila podobo prevaranih žena politikov, ki v času javnega priznanja stojijo ob možu s pogledom srne pod žarometi. Paterson zaradi tega seveda ne bo odstopil, škandalov lačnim Američanom pa je mojstrsko ponudil ogledalo z besedami, da njegov zakon ni nič drugačen od večine drugih. »Izvoljeni uradniki so le odsev ljudi, ki jih volijo.«