določiti neko mejo, saj liberalci običajno trdijo, da je dopustno ubiti zarodek ali plod, vendar ne novorojenca. Dokazoval sem, da življenje ploda (in – še očitneje – zarodka) nima nič večje vrednosti od življenja nečloveške živali na primerljivi stopnji razumnosti, samozavedanja, zavedanja, sposobnosti čutenja in tako naprej in da noben plod, ker pač ni oseba, nima enake zahteve po življenju, kakor jo ima oseba. Zdaj moramo priznati, da veljajo ti argumenti v enaki meri za novorojenca in za plod. Teden dni star novorojenec ni razumno in samozavedajoče se bitje in obstajajo številne nečloveške živali, katerih stopnja razumnosti, samozavedanja, zavedanja, sposobnosti čutenja in tako naprej presega stopnjo teh lastnosti pri teden ali mesec dni starem človeškem novorojencu. Če plod nima iste zahteve po življenju kakor oseba, je videti, da je nima niti novorojenec, zaradi česar je za novorojenca njegovo življenje vredno manj, kakor je življenje prašiča ali šimpanza vredno za nečloveško žival. Moje stališče o statusu življenja ploda utegne biti torej sprejemljivo za mnoge, vendar pa so posledice tega stališča za status življenja novorojenca v nasprotju z domnevo, o kateri skoraj nihče ne dvomi, namreč, da je življenje novorojenega deteta prav tako nedotakljivo kakor življenje odraslega. Nekateri ljudje celo menijo, da je življenje deteta dragocenejše od življenja odraslega. Grozljive pripovedi o tem, kako nemški vojaki z bajoneti zabadajo belgijska deteta, so igrale pomembno vlogo v valu protinemške propagande, ki je spremljala vstop Britanije v prvo svetovno vojno, in kot kaže, so tiho domnevali, da je takšno početje večje grozodejstvo kakor umor odraslih. Ne zdi se mi, da bi moral svoje stališče opustiti, ker je v navzkrižju s splošno sprejetimi stališči o svetosti življenja. Do teh splošno sprejetih stališč moramo biti kritični. Res je, da so nam novorojenci všeč, ker so majhni in nemočni, in nedvomno obstajajo dobri evolucijski razlogi, zakaj smo do njih nagonsko zaščitniški. Res je tudi, da novorojenci ne morejo biti bojevniki in je zato ubijanje novorojencev v času vojne najočitnejši možni primer pobijanja civilistov, ki ga mednarodne konvencije prepovedujejo. V splošnem lahko rečemo, da tisti, ki ubijajo novorojence, nimajo na voljo izgovorov, s katerimi se pogosto opravičuje ubijanje odraslih, saj so novorojenci nenevarni in moralno nesposobni zagrešiti 164