Zaradi takega konteksta in okoliščin blažitve zakona, ki so ga koalicijski poslanci s prvopodpisanim Antonom Anderličem vložili tik pred veljavnostjo konvencije se nam v Poslanski skupini SDS sestavljajo številna vprašanja. Prvič. Ali so bili vzgibi za vložitev zakona res zgolj humanitarne narave ali pa so v ozadju ozki, dnevnopolitični motivi s poudarjanjem plemenitih namenov? Drugič. Zakaj vladni poslanci ne zaupajo lastni vladi, da bo spoštovala mednarodne pogodbe in bo kasetno strelivo uničila? Tretjič. Ali vladni poslanci razpolagajo z informacijami, da so v Sloveniji že druge zaloge kasetnega streliva poleg 1080 kosov uradno identificiranih, ki jih poseduje Ministrstvo za obrambo in jih je skupaj s havbici kalibra 1555 milimetrov v letu 1998 kupil takratni minister Jelko Kacin, gre za puščavske havbice, ki so nekoč hotele razprti slovenskega vojaka in so sedaj konzervirane? Poslanec Anderlič je namreč v prvem nadaljevanju Odbora za obrambo poudaril, da se zakon nanaša na vsa streliva, ki se lahko nahaja in bi se utegnilo znajti na območju Slovenije, zato se zastavlja vprašanje, ali poslanec LDS, Anton Anderlič razpolaga z informacijo, da je takratni minister LDS, gospod Kacin, nabavil večje količine kasetnega streliva od uradno evidentiranega na Ministrstvu za obrambo. Zakaj je bila potrebna v posebnem zakonu, posebna skrb o potencialnem strelivu, ko pa konvencija v 4. členu zelo na podrobno določa, kako je treba vse zaloge oziroma strelivo, ki bi se kdaj koli znašalo na ozemlju držav pogodbenic prijaviti in tudi uničiti? Prav tako konvencija predvideva tudi zelo natančen razvoj nad izvajanjem konvencije.