REBUS SIC STANTIBUS. Žal pa za skoraj vse druge člene osimskih pogodb ne veljajo tako trdna pravila, zato so italijanski pritiski prav v tem delu še toliko nevarnejši. Italijanska stran se namreč lahko sklicuje na pravilo običajnega mednarodnega prava, po katerem s propadom države propadejo tudi vse mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila, razen seveda tistih, ki se nanašajo na meje. Povedano drugače: če nova država nastane na delu ozemlja stare države, pogodbe, ki jih je sklenila prejšnja država, za novo ne veljajo, celo takrat ne, če se nanašajo posebej na del ozemlja, ki se je konstituiral kot nova država. V našem primeru bi to torej pomenilo, da bi bilo treba na novo skleniti vse mednarodne pogodbe, ki jih je že sklenila Jugoslavija. Tu je še drugo pravilo, »clausula rebus sic stantibus«, ki določa, da je pogodbo mogoče razveljaviti zaradi »bistveno spremenjenih okoliščin«, če so stranke zaradi teh okoliščin podpisale pogodbo, ki je ne bi, če bi bile okoliščine drugačne. Če torej obstaja verjetnost, da pogodbene stranke, če bi vedele za kasnejše bistvene spremembe, pogodbe ne bi podpisale, jo je mogoče razveljaviti. Italija seveda ni vedela, da bo na ozemlju, ki ga je prepustila Jugoslaviji, tako kmalu propadel socializem, da bo tu potekala denacionalizacija in bo znova dovoljena zasebna lastnina. To lahko seveda neposredno vpliva na razpravo o vračanju lastnine »optantom«, italijanskim državljanom, ki so po vojni obdržali italijansko državljanstvo in so se bili zaradi tega s slovenskega ozemlja prisiljeni izseliti v Italijo. Njihovo lastnino (razen cone B) je po mirovni pogodbi z Italijo najprej prevzela jugoslovanska država. Odškodnina za to lastnino je bila med pogajanji z Italijo določena tako, da je Jugoslavija za vrednost odvzete in nacionalizirane lastnine zmanjšala višino vojne odškodnine, ki jo je bila v drugi svetovni vojni poražena Italija dolžna plačati Jugoslaviji. Za italijansko državno lastnino Jugoslavija ni plačala nič, saj mednarodne konvencije določajo, da »nepremičnine države predhodnice, ki stojijo na ozemlju, na katerega se nanaša sukcesija države, preidejo v last države naslednice«. Tako je pred osimskimi sporazumi ostalo sporno samo vprašanje nacionalizirane lastnine italijanskih državljanov v coni B. Zato so osimski sporazumi določali, da bosta vladi Italije in Jugoslavije »čimprej sklenili sporazum o pravični in za obe strani sprejemljivi globalni in pavšalni odškodnini za dobrine, pravice in interese italijanskih fizičnih in pravnih oseb na delu ozemlja, navedenega v 1. členu mirovne pogodbe z Italijo…, ki so jih nacionalizirala ali razlastila ali z drugimi ukrepi omejila jugoslovanska vojaška, civilna ali krajevna oblastva od prihoda jugoslovanskih oboroženih sil na to ozemlje«. Dva meseca po podpisu osimskih sporazumov so se pogajanja res začela, leta 1983 pa je bila o tem podpisana mednarodna pogodba, ki jo je italijanska stran ratificirala leta 1988 in je določala, da bo Jugoslavija po petletnem odlogu Italiji v desetih obrokih izplačala približno 110 milijonov dolarjev odškodnine za zaplenjeno lastnino. Odškodnina je bila določena za bolnico Valdoltra, tovarno Solvei, tovarno Arigoni (današnji Delamaris), nekaj hotelov, deset oljnih mlinov, poldržavno telefonsko in električno družbo, dve ladjedelnici in štiriintrideset ribiških ladij, ki so bile odpeljane v Pulj. Italija je z ratifikacijo sporazuma čakala tako dolgo zato, ker je sodila, da Jugoslavija ne izpolnjuje obveznosti iz pogodbe, ki jo je zavezovala, da denar (110 milijonov dolarjev) do preteka petletnega odloga uporabi za graditev osimskih cest (predvsem od Razdrtega do Italije). Po ratifikaciji je SFRJ prvi obrok (12 milijonov dolarjev) Italiji nakazala leta 1990, drugega - 10 milijonov dolarjev - pa leta 1991, samo kakšen mesec pred razpadom države, tako da je ostala dolžna še 88 milijonov dolarjev. Seveda preostale odškodnine, ki še ni plačana, nikakor ni dolžna plačati samo Slovenija, pač pa bi vsaj tretjino dolga morala poravnati Hrvaška. Poleg te »globalne in pavšalne odškodnine« je bila jugoslovanska stran dolžna Italiji s »seznama za prosto razpolaganje« vrniti še 179 nepremičnin, nekoč odvzetih italijanskim upravičencem. Tudi to je bilo do konca leta 1990 storjeno.