Tako se tudi sama vladna ministrstva spreminjajo, do sedaj so centralistično odločala resnično o vsem, kar je bilo povezano s financiranjem dežel, pokrajin in občin. Za vsak poseg in ukrep je bil potreben konsenz vlade. Sedaj ima predsednik ministrskega sveta torej lahko neposreden dialog z deželami, ministrstvo za regionalne zadeve pa je samo posrednik, tehnična pomoč. Skupaj z ministrstvom za evropske zadeve (za komunitarno politiko) delujeta v neposrednem stiku z deželami, pokrajinami in tudi občinami. Znotraj našega ministrstva poteka tudi formalno dogovarjanje med ministrskim svetom in deželami, tu deluje telo, imenovano "konferenca država-dežela", nekakšno skupno omizje za dogovarjanje. Italija, ki je torej že bila regionalno urejena, še povečuje samostojnost dežel, kar pomeni, da sam obstoj dežel ne pomeni veliko, če te nimajo tudi finančnih in projektnih pristojnosti. Take so tudi smernice Evropske unije, zato bi bila v Sloveniji nesmiselna samo formalna ustanovitev dežel ali pokrajin, če ne bodo imele tudi lastnih finančnih virov, ki jih bodo, sicer v dogovoru z državo, vendarle same upravljale. Italijanska ministrica Katia Belillo je prepričana, da ima samo taka regionalizacija smisel: "Ugotovila sem, da v državah, kakršna je Slovenija, kakor tudi v drugih državah, ki se pripravljajo na vstop v Evropsko unijo, statistične regije niso dovolj. Potrebna je "politična" regija, upravno dokaj samostojna, ki ima vse potrebne instrumente za določanje lastnih razvojnih projektov, za vzpostavljanje enakopravnih in enakovrednih odnosov z drugimi regijami držav članic. To še posebej velja za dežele, ki so v tem trenutku na zunanjih mejah Unije in ki potrebujejo še dodatne spodbude za izenačevanje ravni razvoja, da bi se lahko učinkoviteje pripravile na vstop njihovih držav med petnajsterico. To je pot, po kateri se rojeva nova politična Evropa, obenem je to edini mogoči odgovor Stare celine na izzive globalizacije. Na svetu, ki je čedalje manjši in kjer se v gospodarstvu in pri socialnih problemih razmišlja globalno, kjer pa se vedno bolj očitno in glasno kaže potreba po varstvu, ohranjanju in tudi razvoju lokalnih tradicij, kultur in jezikov, saj bi se drugače izgubili v brezobličnosti, morajo država, politični razred in institucije zagotoviti tudi finančne vire za zadoščanje teh potreb evropskih državljanov. Razvoj gre torej v smeri federalnih, a nadvse