Konferenca in nje pritikline se vsaj v dveh točkah prepletajo s tematiko univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Prvič, tako na evropski kot na državni ravni so bila napovedana prizadevanja k spremembi socialnega sistema, ki naj bi postal bolj pravičen, in drugič, tako evropske kot državne institucije vabijo prebivalce, da prispevajo k odkrivanju socialnih problemov in iskanju rešitev. Ali je to priložnost, da civilna iniciativa predlaga UTD? Sploh pa, zakaj bi bil ta bolj pravičen? Glede na videno se ne zdi vredno utemeljevati, da trenutno stanje ni pravično. Ne samo da smo bili priče odmevnim protestom (sedem sindikatov) in stavkam (Gorenje, Mura), nepravičnost javno pripoznavajo tudi ljudje na najvišjih mestih, ki si s tem na najbolj efektiven način nalagajo delo in odgovornost. Kljub vsesplošnemu konsenzu velja zavoljo grajenja argumentov natančneje spregovoriti o sedanjem stanju, da pa bi ga lahko vrednotili, je treba določiti kriterij. To lahko storimo brez razprave, saj je breme dokazovanja zaradi lastnosti definicije (splošna sprejetost) na strani morebitnih skeptikov. Recimo, da stanje ni pravično, ker ne prinaša največjega dobrega za največ ljudi. Nadalje razpravo ločimo na problem dveh (ne)pravičnosti. Prva je nepravičnost tržnega kapitalizma, ki »smo jo priznali« z uvedbo socialne države, druga pa je pravičnost socialne države same, torej stopnja pravičnosti reševanja nepravičnosti kapitalizma. Nepravičnost obstoječega sistema ima dva izvora. Eden je možnost akumulacije kapitala in drugo je naključje. Oba »mehanizma« uspešno večata možnosti tistih, ki imajo srečo, kot pravična pa ju utemeljujemo tako, da njun učinek postavljamo za osebne zasluge. Uroš Boltin, fizik in avtor konkretnih izračunov o izvedljivosti UTD, pravi: »Korelacija med zaslugo in rezultatom do neke mere mora biti, ker je motivacijski mehanizem družbe, vendar je njen učinek prevelik. Mogoče ga preveč cenimo kot merilo pravičnosti.« Potrebujemo torej pojem pravičnosti, ki gre onkraj individualnih zaslug, ki jih nekdo ima za nek rezultat. Dr. Igor Pribac, profesor socialne filozofije na FF v Ljubljani, pravi, da »so individualne zasluge za rezultate zelo odvisne od izhodiščnih možnosti (izobrazba staršev, kraj rojstva, op. a.), ki jih imajo ljudje, ko vstopajo na trg dela oziroma v polje družbene produktivnosti.« Meni, da so te razlike takšne, »da tisti, ki so prizadeti z njimi, zanje nimajo svojih zaslug«. Zato moramo, da bi vzpostavili pravičnost, »poskušati izenačevati izhodiščne pozicije ob vstopu na trg dela«. Podobno je v zborniku »Brezplačno kosilo za vse?« zapisal Van Parijs, ki je prvi natančneje artikuliral koncept UTD. Pravi, da glavni argument za UTD temelji »na nekem videnju pravičnosti«, ki pomeni omogočanje dejanske svobode oziroma enakih možnosti – možnosti za kar koli. To je izvedljivo prek dveh mehanizmov. Prvič, prek formalne svobode posameznika, in drugič, prek omogočanja dostopa do sredstev, ki jih posameznik potrebuje, »da pač počne, kar hoče«. Zato mora biti po njegovo »razdelitev možnosti nujno zastavljena tako, da ponuja kar največ dejanskih možnosti tistim, ki jih imajo najmanj, pod pogojem, da se pri tem spoštuje formalna svoboda vsakogar.« To naj bi bila glavna naloga socialne države, ki pa bi jo lahko, tako kaže, opravljala bolj uspešno. Uroš Boltin meni, da obstoječi transferji prikrajšajo »ljudi, ki ne morejo najti dela ali pa ne zmorejo delati.« Meni, da bi tistim, ki nimajo službe, in družbi nasploh, bolj koristili stalni in nepogojeni prihodki v obliki UTD: »Nekateri sicer imajo podporo, ampak je pogojena s kupom kriterijev, ki jih presoja neka komisija. Komisija pa so samo ljudje, ki lahko storijo krivico.« Dodaja, da sta obstoječi socialni sistem in progresivna davčna lestvica polna nekih stopnic. »Zaslužiš en evro več, ampak na koncu imaš manj denarja, dobiš neko doklado tu, neko tam. To je vse tako razpršeno, nepregledno. Z UTD bi stvari poenotili.« Boltin pravi, da je temeljni dohodek v principu prerazdelitveni mehanizem, vendar te funkcije ni ne smiselno (zaradi šoka) ne mogoče (zaradi številnih reform) izvesti v prvi fazi uvedbe. »Imamo en kup mehanizmov, ki že služijo temu prerazporejanju. Gre samo zato, da preprečimo, da nekateri ljudje pri tem izpadejo, in da se sistem poenoti, zravna, zgladi.« Univerzalnost in nepogojenost dohodka bi torej po njegovo lahko odpravila določene nepravičnosti, ki se dogajajo znotraj obstoječega sistema socialnih transferjev. Ne moremo reči, da so velike. Tudi Boltin sam meni, da z UTD sprva »le zapolnimo neke vrzeli, ki prizadenejo manjšino.« Širše posledice bi imel, kot sem zagovarjal v prejšnjem članku, šele če bi zagotavljal eksistenčni minimum. Boltin predstavi dva konkretna argumenta, zakaj bi bil temeljni dohodek pravičnejši od obstoječega načina podpore. Temu lahko dodamo še logičen sklep. Van Parijs, kot že omenjeno, pravi, da moramo izhajati iz načela zagotavljanja največjih možnosti za tiste, ki jih imajo najmanj. Če to storimo, težko trdimo, da je »denarna dotacija na najvišji možni ravni, ki brez vsakršnih dodatnih vprašanj in pogojev pripade vsakomur, v nasprotju s tem idealom (Van Parijs)«. Temu nasprotujeta William A. Galston in Edmund S. Phelps, ameriški filozof in ameriški politični ekonomist, ki menita, da so dobitki družbeno upravičeni le na podlagi prispevkov. To načelo imenujemo načelo vzajemnosti. Zagovorniki načela vzajemnosti si v izhodišču postavljajo vprašanje: »Ali je tisti, ki bi lahko prispeval v družbeno blagajno, pa ne prispeva, upravičen do dela dobrin iz tega naslova?« in nanj odgovarjajo z ne. Po domače mislijo, da lenim ni pravično dajati miloščine, pač pa morajo sami premagati lenobo in se izviti iz stiske. To ne pomeni, da načelo vzajemnosti obsoja lenobo samo po sebi. Človek lahko ne dela, glavno da plačuje davke oziroma drugače prispeva za skupno dobro. Pribac da za primer tistih, ki zgolj »plačujejo davke« dve skupini ljudi. Prva so lastniki kapitala, ki so ga z delom pridobili njihovi predniki, druga pa ti. »nove« generacije, ki so trdo delale deset let, zdaj pa ne delajo več, ker jim ni treba. Imenuje Billa Gatesa. To, da si lahko pravico do lenobe kupimo, ne bi smelo biti presenetljivo – ne nazadnje delamo zato, da ne bi delali. Vprašanje, ali se da pravico do lenobe izenačiti s kako drugo – širše sprejeto – pravico, pa je vprašanje za drugo debato. Van Parijs na kritiko odgovarja z dvema argumentoma, ki ne posegata tako globoko. Pri prvem priznava načelo vzajemnosti kot merilo pravičnosti in pravi, da se prispevanje v družbeno bogastvo ne bi bistveno spremenilo, saj bi ljudje še vedno delali enako – če ne celo bolj – produktivno (o tem smo govorili v prejšnjem članku). Drugi argument se sklada z Boltinovim opozorilom glede lukenj v sistemu in ga je priročno povzel Pribac: »Če dajemo tudi tistim, ki bodo delomrzneži in lenuhi, čeprav bi bili sposobni za delo, nek denar na voljo, ki – pozor – ni tak, da bi omogočal kvalitetno življenje /.../, s tem naredimo manjšo krivico, kot pa če toleriramo sedanje razmere.« Na eni strani torej sprejmemo načelo vzajemnosti kot kriterij pravičnosti, na drugi pa kršitev slednjega prikažemo kot manjše zlo. To je čuden kompromis. Ta čudnost ima tudi svoj izvor. Socialna država je, kot smo že omenili, mehanizem, ki popravlja že nastalo stanje nepravičnosti. Zakonitostim trga (kjer je pravična logika čistih računov) se zoperstavi s prerazporejanjem družbenega produkta (kjer se v primeru UTD ravna po Van Parijsovem načelu). Če bi zakonitosti trga spustili tudi v sfero, ki poskuša biti od njih izolirana in želi brezpogojno zagotavljati preživetje, bi negirali lasten namen. Nasprotje je nujno za učinek. In ne nazadnje, veliko bolj pravično je, da ljudi v delo silimo s statusom (oziroma, da se vanj silijo sami, z lastno željo po višjem zaslužku), kot pa s preživetjem. To je zadnji argument, s katerim bi lahko ministru Svetliku predlagali pravičnejši sistem socialne pomoči in ministru Križaniču povrnili samozavest. Zna biti, da bosta prisluhnila. Možnosti za vidnejšo artikulacijo v tej smeri se namreč povečujejo. 20. januarja so se v sejni sobi SMS v Ljubljani prvič zbrali samooklicani simpatizerji koncepta UTD, da bi razpravljali o ustanovitvi društva podpornikov. Društvo je bilo za večino prisotnih (12) preveč formalna in obvezujoča oblika organizacije, zato je bila pod okriljem filozofskega društva Zofijini ljubimci ustanovljena sekcija za UTD. Po mnenju Sreča Dragoša dogodek ni bil spontan, pač pa je simptom skoraj dvajsetletne prisotnosti ideje v slovenskem prostoru. Pravi, da je univerzalni temeljni dohodek postal »več kot zarotniška ideja« oziroma da so se v javnosti izoblikovale tri skupine, ki različno gledajo na koncept. To je zanj dokaz, da ideja živi oziroma da je UTDprojekt, ki je vsebinsko prisoten. Vsaj v družbenem prostoru. Vprašanje je, kdaj in če bo postal tudi politična tema. Le kaj so imeli v mislih ministri z vseh vetrov, ko so govorili o pravičnejšem sistemu? Ivan?