Brezprizivna soglasnost glede vstopa v Nato - ki jo v teh dneh pošiljamo v svet - ni spričevalo visoke politične kulture in standardov Slovenije, ampak bolj predmodernih političnih zaznav, po katerih politični konsenz strank ne odraža nujno državljanskega. Mimogrede: iz nedavne objave rezultatov Eurobarometra je lepo razvidno, da je najvišje soglasje javnosti o vstopu v Nato v deželi z najnižjimi demokratičnimi standardi ter najslabše izpolnjenimi formalnimi pogoji za sprejem v prvem krogu (v Romuniji je za vstop kar 76 odstotkov volilcev, proti so samo trije odstotki), najnižje soglasje pa na Češkem (28 odstotkov za, 21 proti) ter na Madžarskem (32 odstotkov za, 23 proti). Torej, če se Slovenija želi predstaviti kot dežela, ki dosega demokratične standarde, ki da jo menda legitimirajo za vstop v Nato - kot rečeno, Turčija je najboljši dokaz, da vstop dejansko nima nič opraviti s stopnjo demokratizacije in formalnimi kriteriji - potem ne more sporočati, da soglasno želi v Nato. Soglasnost je redkokdaj spričevalo visokih demokratičnih standardov, še zlasti takrat, ko so soglasne stranke dosegle politični konsenz, ki ni "pokrit" s konsenzom državljanov. Vemo, da je za vstop v Nato v povprečju znanih empiričnih izmer (javnomnenjskih sondaž) približno dvakrat toliko volilcev, kot proti vstopu. Če torej približno tretjina ali - če hočete - četrtina volilnega telesa v slovenskem parlamentu nima svojega legitimnega zastopnika, politični konsenz strank ni reprezentant vzdušja v državi.