Zakaj o vsem tem pišem? Zato, ker »traku časa ni mogoče obrniti nazaj, mrtvih ne oživiti«. Manko te možnosti je mogoče preseči le na simbolni ravni. Zato bo končno vendarle treba sprejeti v državnem zboru neko izjavo o dogajanju v polpreteklosti. Tukaj pa nastopi nevarnost, da bi tako izjavo razumeli in hoteli kot čisto resnico, kot dokument zgodovinske resnice, kar se kaže v zahtevah, naj bi taka izjava vsebovala »vsa dejstva, češ da bo potem prišla Resnica na dan«. Problem je v tem, ker se razhajamo že pri samih dejstvih, pri njihovi interpretaciji. Parlamentarna izjava ne more imeti narave dokumenta dokončne zgodovinske resnice, more biti le politična izjava, se pravi izjava političnega konsenza strank, da preteklosti ne bodo več izkoriščale v svoje politične igre in za svoje politične interese. A četudi je narava take izjave politična, ne strokovno zgodovinska, vendarle ne bo mogla mimo dejstev in še posebej ne mimo temeljnega dejstva, namreč soodgovornosti obeh strani; četudi je krivda za dejansko likvidacijo domobranskih ujetnikov izključno na strani Komunistične partije, nosi zanjo soodgovornost tudi nasprotna stran. Ker »čas se ni začel sredi maja 1945«. Temeljna »naloga« take izjave je izdelati podlago za življenje danes in tukaj. Za spravno in spravljivo odslej in v prihodnje.